Zbogom staro,dobrodošlo novo!

Lep silvesterski dan je za mano in Zaro,ki sva ga izkoristili za prijeten popoldanski sprehod.Sedaj sva na kavču v topli flanelasti pižami poslikani z medvedki.Zunaj že poka kot na fronti in psi v sosedski prestrašeno lajajo.Kako prestrašene so šele gozdne živali? Res mi ni jasno kakšen užitek je s temi petardami. Je to fetiš,ali problem z nizkim IQ-jem? Vse vrste zakonov pridejo politikom na misel,od odstrela divjadi do količine dovoljenega podihanega zraka,le s pirotehniko so se omejili le na 6 dni dovoljenega bombardiranja.Ja,verjetno je takrat vsa divjad na Severnem polu,domače živali pa uspavane v veterinarskih ambulantah.Spet malo kritiziram ves sistem,ampak danes je pač dan za razne obračunčke,da stopimo v novo leto prečiščeni in razsvetljeni.Jaz pravim,da moramo vedno začeti pri sebi.
No,jaz sem sama s sabo kar zadovoljna,tako,da kakšna velika katarza niti ne bo potrebna.Mogoče malo lepotnih popravkov.Doma imam zadeve urejene,radi se imamo,drugim želim vse dobro in če jim ne morem pomagati,jih pustim pri miru.To so lekcije drugih in ne moje.Pomembno je,da do nauka pride vsak sam.Kako že piše v svetem pismu? Bog naloži človeku tolikšno breme,da ga lahko nosi.Ne manj,ne več.
Moja zaobljuba za prihodnje leto je kar realna in upam,da ji bom kos.
Rada bi bila še bolj "flegma",tako,da bi se popolnoma prepustila toku življenja,da me pač nese tja,kjer misli,da je zame najbolje.Še bolj bom začela delati na Zakonu privlačnosti,ker deluje.O tem sem se osebno prepričala in to mi je samo potrdilo mojo tezo,da v naravi vlada popoln red. Popolna harmonija! To harmonijo je treba prenesti le nase,pa bo svet boljši.
Tako,naj bo dovolj za zadnji večer.Sledi še večerja v pižamah in silvesterski poljub!
Prelepe Pavčkove verze pa sem si izbrala,da me bodo spremljali vso naslednje leto:
                                 KO HODIŠ,POJDI ZMERAJ DO KONCA,
                                 A ČE NE PRIDEŠ NE PRVIČ,NE DRUGIČ
                                 DO KROVA IN PRAVEGA KOVA,
                                                   POSKUSI:
                                                   VNOVIČ
                                                    IN ZOPET
                                                    IN ZNOVA!
                                                     

copate in pižama

Včeraj je bil spet en krasen novemberski dan.Hladen,a brez oblaka na nebu.Precej neznačilno,ker naj bi bil zdaj čas sivine in depre.No,Ljubljana v celoti dosega jesenske normative.Včeraj sva se z mojo polovico odpravila na Kras k moji ljubljeni Viktoriji,prijetni,žilavi 76.letnici.Spoznale sva se lansko leto v bolnici,kjer sva si delili sobo.No,v vsaki še tako slabi stvari je nekaj dobrega,to,da spoznaš fejst ljudi.
Prisrčno sva se objeli in prijetno pokramljali,da ne govorim o prekrasnem pršutu in domačem teranu,ki spadajo na mizo kraševcev.Obožujem to domačo hrano,pridelano z ljubeznijo,obožujem poslušati kraševsko narečje in seveda obožujem Viktorijo,ki me precej spominja na mojo nono.
Skratka,bilo je lepo,vključno z vožnjo po razgibani kraški pokrajini,kjer sem občudovala čudovito obarvan ruj.
Zakaj sem omenjala copate in pižamo? A ja! Že v začetku oktobra sem se začela pripravljati na dolgoooo in sivooo jesen in sem kupila novo toplo pižamo in copate,take kosmate s cofki. Imela sem plan,da bom dva dni lenarila na kavču s knjigo in kakšnim dobrim filmom,zrla skozi okno v sivino,a mi je to prekrasno vreme zbilo voljo do pižame in copat.
No,zdaj čakam na december in tudi nanj sem dobro pripravljena.S pižamo,copati in zalogo terana,tako,da mi depra tudi slučajno ne pride do živega ha,ha,ha.

naša draga Lidija

Vedno,ko slišim to pesem,me spomnin ponese v mlada leta.V tista leta,ko je bila moja nona Lidija še med nami.Bila je neverjetna ženska.Prijazna,izredno suha,a neizmerno žilava.Hvala,ti,nona,da imam tvoje gene in lahko jem v nedogled in bo kljub temu moja postava primerna za Milano,Pariz...Malo heca mora biti,resnično pa bi si želela biti malo bolj obilna.Vsaj v določene predele,ha ha,ha! Naša nona je bila verjetno najboljša kuharica in tako dobro verjetno ne bom nikoli več jedla.Ženska je imela dobesedno zlate roke.Iz njenega zelenjavnega vrta je mineštra,oziroma politika,kot jo je ona imenovala, bila neverjetno  kulinarično čudo z božanskim okusom.Potico je ona spekla kar tako,mimogrede.Jaz se nanjo namreč psihično pripravljam že vse moje življenje. Če bi bila jaz takrat malo starejša,bi gotovo z mojo drago nonico uspele z gostilno. Ne pomnim,da bi se bilo katera jed njej ponesrečila. Razen enkrat,ko smo prišli s polja in se je lotila delat marmeladne štruklje in ji še toplo krompirjevo testo ni hotelo "vkup," je le tega zabrisala v sobna vrata,katere je ravno takrat odprl naš noni Pepi.Šokirano jo je pogledal in rekel:"Ja,Lidja,kruce fiks,kej je pa tu zdej?"
"Ja,tku je tu,č mamo kusilo pu vujaško,točno upudan,"mu je odrezavo odgovorila .
V glavnem,ta naša nona je bila univerzalna ženska.Ne samo,da je bila odlična kuharica,znala je šivati,štrikati in bila je samouk za jezike.Aktivno je obvladala nizozemščino in nemščino,pasivno pa italijanščino in malo francoščine.Bila je tudi biznismenka,saj je ena izmed prvih imela kamp.
Skratka,nona Lidija in noni Pepi sta mi v veliki meri lepšala otroštvo.Pri njima je bilo dovoljeno skoraj vse.V vasici ob sotočju reke Soče in Koritnice je bilo vse kar sem imela takrat najraje.Nona Lidija,noni Pepi,najboljša prijateljica Irena in najbolj zanimiva soseda Liza,ki je edina imela črnobel televizor in nepozabno kmečko peč.
"Pojta,usjdta se gore n pejč,d wama n zmrzne rt;"nama je z Ireno rekla vsak hladen zimski večer. Potem nama je pripovedovala zgodbe iz vojnih časov,katere sva odprtih ust poslušale in zaradi njenega zanimivega opisovanja,sva si jih tako živo predstavljali,da televizija sploh ni bila pomembna.
Zimske večere sva potem z nono podaljšale še z igranjem Črnega Petra.Uboga nona,tako sem goljufala,ona pa je uživala,ko sem zmagovala.Včasih je nono,ki je tudi hodil spat po vojaško in to ob 20.00,prilomastil iz sobe in zarobantil: "Lidja,a ti vjš kaj je ura,utrok muore spat!"
"Ja,Pepi glih še dno rundo udigrawa,"ga je mirila nona.
Zjutraj,ko me je po kvartopirski noči zbujal k zajtrku me je vedno zbadal: "Ku je,a? A s še zspana? Maš uči ku mirkuca.Zdej pujej fruošk an zmisl se kej buomu z kusilo."
"Pljnto an mljko",sem mu odgovorila.
"A s slišala Lidja?!"
"Kej je djla,buo jdla Pepi?"
"Jou,ku s ti gljuha.Skuhi pljntooo an mljkooo!"
"Ja,Pepi ,saj nism gljuhaaa!"
Res so bila super ta leta,nikoli jih ne bom pozabila.Pepi,Lidija in Liza so že dolgo na oni strani,a vendar v mojem srcu še tako živi.Irena,upam,da tudi ti hraniš v srcu vse te lepe spomine.
Kej naj rečm: Buoh wem dej zdrawje an hwala z use!Rada wes mam!

prižgimo svečko manj

Z Zaro sva se prebudile v čudovito jutro.Dokaj nenavadno za november,ki naj bi veljal za siv in depresiven.Po poznem zajtrku sva se odpravile na potep na Lesičje Vodenca z razlogom,da Zara ogleduje krave in ovce,ki se še vedno pasejo zunaj.Zara bi jih nemo opazovala ure in ure,jaz pa z njo vred,saj ne blebetajo neumnosti in na človeka delujejo precej umirjeno za razliko od ljudi.Mogoče se sliši neumno,ampak mene živali napolnijo z mirom.In ko sem tako mirna,me prevzame vsa narava.Čudovito je zreti v naše hribe,ki so odeti v nešteto jesenskih barv,zreti v azurno nebo,poslušati šumenje listja pod nogami.To je zame popolna meditacija.Občutek,da si eno z naravo.
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu  poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me  ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!

Ego

Po vročem septembru je končno prišla jesen,ne,pardon,zima.Čez noč je iz 28 stopinj padlo na borih 5 in ponekod je zapadlo celo nekaj snega.Ja,ni kaj,svet se drastično spreminja iz dneva v dan in vreme mu očitno sledi.Narava je ob teh ekstremih vidno zmedena,saj je listje po drevju še zeleno,pa tudi hruške so v začetku oktobra zacvetele.Naši polhi kar nočejo še spat in na naši podstrehi je pravi direndaj.Le naša Zara s spanjem nima problemov,saj brezskrbno zakinka kjerkoli.
Ti naši polhi me precej spominjajo na naše politike,ki zganjajo direndaj,kdo bo zasedel na decemberskih volitvah stolček,oz.korito.Res,da je to korito že precej prazno,a pohlep je prevelik.Človeka sili na bruhanje ob gledanju in poslušanju njihovih puhlih in obrabljenih fraz.Da ne omenjam kako se lahko človek poniža,da le pride vsaj z eno roko v korito.Razni analitiki nam blebetajo o vseh mogočih napihnjenih nepremičninskih in finančnih balonih,nobeden pa ni niti toliko dozorel,da bi začel najprej pri sebi in videl svoj prenapihnjeni ego.
Vsak duhovni učitelj vedno svetuje,da mora vsak začeti pri sebi,sam se moraš spremeniti,da se bodo drugi spremenili.Ti pohlepneži pa delajo ravno obratno.
Ljudje,ki imajo v sebi še nekaj vrednot se počasi prebujajo iz sna in počasi polnijo ulice.In teh je vsak dan več in vsak dan je v njih več poguma.
Strah in represija,ki jih peščica bogatunov izvaja nad ljudmi počasi a vztrajno hlapi.Vojna proti terorizmu,finančna kriza,ekonomska kriza,razne živalske gripe in še veliko ostalega sranja,vse to je ljudi držalo v strahu in ko je človek prestrašen,je v krču in tiho,ubogljivo čaka na navodila,oziroma na naslednji strah. In takrat so ulice prazne in bogatuni lepo naprej v miru kradejo.Kradejo navadnemu človeku.
Pa vendar se ta navadni človek končno prebuja in prebujajo se vrednote.Tudi pri tem bi se morali bogatuni zgledovati po naravi,po živalih.Koliko pa rabi žival za preživetje? Toliko,da se nasiti,oziroma preživi dan.Pračlovek je živel v jami in hodil v lov za hrano,pa je vendarle preživel.Zakaj mora bogatun posedovati 5 vil in avtopark?Saj je naenkrat lahko samo v eni vili in naenkrat vozi le en avto.Kaj bodo s kupi denarja,če povprečen človek lahko preživi dan z 10.imi euri? Verjetno verjamejo v dolgo življenjsko dobo,ker v povprečni teh kupov denarja ne moreš zapraviti.Ja,verjetno,da lahko,samo mi,ki še cenimo skromnost,nam to ni normalno. Manj je več.
Naj bo dovolj,ker že preveč sodim in upam,da mi ne bo sojeno.Me pa veseli,da se "navadni človek" prebuja.Prebuja v duhovni razvoj,ki vodi v svetel jutri.

srebrno praznovanje

Včeraj je bil poseben dan.Zame.Za naju.Na lepo sončno soboto,20.septembra,davnega leta 1986,sva se odločila,da bova skupaj v slabem in dobrem.Pri svojih rosnih 18.letih sem to odločitev sprejela tako samozavestno in pogumno,brez pomislekov in dvomov. Danes,s to pametjo,bi verjetno lep čas oklevala.To potrjuje dejstvo,da je mlad človek precej manj obremenjen z vsemi miselnimi vzorci,ki jih je prejemal od prednikov,oz.širše družbe. Z leti se počasi uokvirjamo v vedno manjši okvirček,tam čemimo in se zaradi tega počutimo varne,saj kot taki ustrezamo družbenim normativom.No,meni že lep čas ni preveč mar,če ustrezam večini ali ne.Dovolj mi je,da ustrezam tistim,ki me imajo radi tako kakršna sem in to mi je dovolj.V življenju imamo verjetno vsi nek ožji krog ljudi,ki jih imamo radi prav zaradi njih samih.Ker so enkratni  taki kot so.
Moja zlata hčerka se tega zaveda,zato je na mojo srebrno poroko povabila le take ljudi.Tako,da sem poleg moje zlate mame, pogrešala še moji dve zelo dragi in dolgoletni prijateljici Ireno in Vesno.Irena je v daljni Holandiji,Vesno pa je zadržala gostinska služba.To sta dve zlati ženski,ki me nikoli v življenju nista razočarali in sta bili veliko krat z mano v dobrem in slabem.Rada vaju imam in hvala,da sta prisotni v mojem življenju!
Praznovanje je bila zamisel moje punčke in srečna sem,da jo imam v svojem življenju.Presenečenje je bilo popolno,v srebrnem stilu.Baloni,šopek iz vrtnic,pika na i pa dvonadstropna torta s poročnimi fotografijami izpred 25ih let.Solze sreče so mi tekle po licih,ko sem videla naju in ljudi,ki so naju imeli radi takrat in danes.Čeprav so nekateri že pokojni,sem čutila,da so včeraj z nama.Še posebno močno sem začutila v srcu prisotnost moje mame in to me je zelo osrečilo.Za ta srečni trenutek bi se rada zahvalila tudi Martini in Gregi,saj sta polna idej,ki znajo osrečiti človeka.Upam,da bosta polna idej tudi za najino zlato poroko.
Hvala vsem,ki ste v najinem življenju!

pametne glave

Dober mesec mineva od mojega zadnjega zapisa,ko sem zlivala moje tegobe na "papir".No,tisto je mimo in počutim se olajšano,ker na hrbtu nosim eno vrečo manj.Današnja nedelja ni nič kaj jesenska,saj je temperatura zrasla na 30 stopinj,tako,da naša Zara leži v senci kot bi jo kdo ustrelil, Bele in Merlina pa vročina ne moti,le da sta skupaj.Ponavadi namreč Bela preskoči ograjo in se veselo pase v polmetrski travi in tudi slučajno si ne pusti motiti,ko Merlin neutolažljivo joka in moleduje,da naj se vrne nazaj k njemu.Polhi marljivo nabirajo ozimnico in od časa do časa pod našo streho izbruhne prepir in pretep.Očitno je tajkunstvo tudi med njimi.Naša Uhlja pa nas vsak dan redno obišče in temeljito opravi inšpekcijski pregled po vsej parceli.Ah,te živalce so tako pristne!Ko bi le ljudje bili taki,pa bi bil na svetu raj.
Ravnokar poslušam po televiziji komentarje na temo 11.september in mi gre to pametovanje že precej na živce.Pred desetimi leti je ves svet napovedal vojno proti terorizmu in dejansko je že vseh deset let vojna.Izgubljenih deset let!Vse to je nekakšno v celofan zavito sranje.Bog ve kaj vse je v ozadju vsega tega.Definitivno denar in napihnjen ego petih ljudi.Kdor se bori proti vojni,je v bistvu za.Naj se začnejo boriti za mir,za pravičnost,za dobro! To je mati Tereza lepo povedala in z njo se popolnoma strinjam.
Naj vsaka država pomete pred svojim pragom.Ta preklet denar naj se ukine in naj se uvede blagovna menjava. Nekateri še niso dojeli,da smo vsi eno.5% ljudi bogati na račun 95% revnejših.
Recesija,podnebne spremembe,gospodarska rast,...vse to je en velik nateg!Cilj vsega je držati represijo nad narodi in jim vliti čim več strahu in ko je človek v krču,je nebogljen in neškodljiv.Ždi v kotu,tih,ponižen in čaka na navodila.
Srčno upam,da bo dobro premagalo zlo.
No,jaz se trudim vsak dan narediti dobro delo in občutek je odličen.Ni denarja,ki bi ti bolj zapolnil srce s srečo,kot ta občutek,ko veš,da si nekoga osrečil. Pa čeprav je to živalca.Je živo bitje kot mi in tudi ona si želi živeti in do tega ima vso pravico.
Jesen je moj čas,ker obožujem njen vonj in barve.Vsak dan je tišji in če se zazreš,lahko očitno vidiš,kako se narava pripravlja k počitku.Počasi,a vztrajno.V svojem popolnem ritmu,ki mu človek nikoli ne bo dorasel.

mene ni nikoli nikjer

Pred nekaj dnevi,za moj rojstni dan,sem prejela ustno voščilo med katerim so bile tudi besede:"Saj ti imaš itak že dosti denarja in bi ga lahko še meni kaj dala."Ne,to ni bila Zara,ona ima srce polno ljubezni,to je bil človek,ki ima namesto srca kamen.Sicer sem takih opazk navajena že od malih nog,pa vendar vsakokrat zarežejo v srce.In danes se je ta opazka zopet ponovila in zopet zarezala v srce,za piko na i pa še ena storjena krivica.Krivica,ki jo ne prenesem in boli huje kot vsaka klofuta. In kar je še najhuje,se je ta krivica storila moji zlati hčerki.Tu pa postanem levinja,ki brani svoje mladiče.Ne,nisem rjovela,to sem že zdavnaj prerasla in nikakor se ne mislim spuščati na nivo duhovnih invalidov.Ponosno sem molče prenesla to bolečino,vendar trdno odločena,da je bila to zadnja.Po 43.letih lekcij sem končno dojela,kaj mi hoče Bog ali višja inteligenca povedati,oziroma naučiti:"Punca,pretrgaj končno to krhko vez,ker jo samo še ti držiš v roki,pokaži,da imaš samozavest in stopi stopnico višje!"
Po tem prejetem nauku sem se počutila zelo umirjeno in to je bil samo pritrdilen odgovor,da sem se pravilno odločila.Čutim veliko olajšanje,ker danes obračam nov list in začenjam z novim poglavjem v katerem enega,dveh,ali več ljudi ne bo omenjanih.Dajem prostor novemu in novim ljudem.Ljudem,ki nosijo v sebi spontano ljubezen,ljudem,ki jim nekaj pomenim in me sprejemajo tako kot sem in mi s tem pokažejo,da sem zaželena.
43 let sem se trudila ugajati in dokazovati,da sem tudi jaz dobra in pridna punčka. In v vseh teh letih nisem nikoli slišala ene same odkritosrčne pohvale.Vse je bilo samoumevno,pa naj sem se še tako trudila.
Sem taka kot sem in taka sem najboljša! In ta,ki me je spočel in me že vse življenje zavrača,zavedno ali nezavedno,v bistvu zavrača sebe.Zanika svoj obstoj!
Ne obsojam,da mi ne bo sojeno.Tukaj mi pomaga verz iz svetega pisma:"Oče,odpusti jim,saj ne vedo kaj delajo."
Odpuščam.Zato,da bo meni lažje.Ker si zaslužim najboljše!
Do danes,dragi človek in ostali,ki ste se na vse muke trudili biti lepi z mano in ste mi kazali vaše narejene nasmeške,ter me trpeli v vaši družbi,ker se pač to z bližnjimi MORA,vam od jutri dalje ni treba več početi tega.Lahko snamete krinke in pokažete pravi obraz.Jaz vas sprejemam take kot ste.Hvala za vse lekcije iz katerih sem se naučila samospoštovanja,samozavesti in kar je najvažnejše-LJUBEZNI!
Imam samo eno hčerko,ker me je bilo blazno strah,da če bi imela še enega otroka,da bi tudi jaz počela enako.Delala razlike med njima.Ta bolečina je meni 43 let rezala v srce.
Kljub vsemu sem danes ponosna nase,ker uporabljam svoje roke in mislim s svojo glavo."Kar te ne ubije,te okrepi!"
Jutri je nov dan in odpiram vrata novim ljudem in dajem prostor novim stvarem.Staro se mora opustiti,da lahko nastopi novo!

julijski večer

Že kar nekaj časa je minilo odkar sem napisala zadnji blog. Mogoče je vzrok temu,da sem se počutila prazno,zdolgočaseno. Ja,bolj malo se mi dogaja.V našem kraju ni nič kaj posebno novega,čenče me pa itak ne zanimajo.V politiki je pestro,še se krade,delavci obupanih obrazov zrejo v prihodnost,po svetu vlada korupcija,recesija in nasilje vseh oblik. Na bruhanje mi gre.Kje so osnovne vrednote? Kam to pelje? Definitivno v pogubo.
No,naša Zara se ne meni kaj preveč za vso to svinjarijo,ona je zadovoljna z malenkostmi.Zakaj se ne ravnamo po živalih,se včasih sprašujem.Kako malo jim je treba,da so srečne in zadovoljne.Koliko pa rabi človek za srečo? Milijone! Zakaj pa? Za lepo in normalno življenje miljoni niso potrebni in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.Manj je več.
Zara je presrečna,ko jo peljem na travnik pogledat naši kozici Belo in Merlina in jaz sem srečna,ko opazujem njihovo pristno prijateljstvo.Po eni uri smo vsi srečni,pa nismo rabili niti centa. Naš Polhi je srečen,ko dobi jabolko in v zahvalo se nam nastavlja pred kamerami in fotoaparati.Zanj sem prepričana,da je zvezda po večini evropskih držav.Opazujem srečo in nasmejane obraze naših turistov,ki ga slikajo z vseh strani.In za ta trenutek sreče niso rabili niti centa. Tudi naša muca Uhlja od sreče in zadovoljstva zamijavka in zaprede,ko ji nalijemo mleka.Potem se še doooolgo drgne ob naše noge za zahvalo.Opazujmo te naše živalce in se nekaj naučimo od njih.Ne rabijo milijonov,niti bančnih računov povsod po svetu in niti odvečnega materiala.Pa vendarle preživijo in so zadovoljne s čisto malimi rečmi in kančkom človeške topline in ljubezni.Živijo v harmoniji s človekom,pa vendar so mojstri v zaznavanju negativne energije,ki jo nekateri ljudje nosijo v sebi. Najbolj mi je odurno poslušati kako je medved "vdrl" v vas,ki je mimogrede, tik ob robu gozda,oziroma kako je napadel človeka,ki je globoko v gozdu nabiral gobe in medevedu dobesedno stopil na glavo.Lepo prosim? Kje je tu zdrava kmečka logika? Rezultat tega brezumja je seveda odstrel medveda.Še hujša je izjava pisarniških bebcev,da je medvede treba redno streljati,češ,da se s tem vzpostavlja red v naravi.Ja,pa kaj še! Ubogi bebasti človek bo pametnejši od narave in njenih ciklov? V naravi vlada popoln red in to že od samega začetka,človek pa je zver,ki to ruši.In to za velik denar.Nam pa nakladajo,da bo reciklaža rešila učinek tople grede.So že kdaj slišali za ledeno dobo?
Vse te pravljice in prazna blebetanja temeljijo na denarju,to je edino in neizpodbitno dejstvo.
Ko sem že pri segrevanju ozračja,konec julija je,temperatura čez dan ne preseže 23stopinjC.Vzrok je verjetno ta,da smo s prvim julijem začeli reciklirati odpadke.Bravo mi!
Kljub vsemu je danes lep julijski večer,Zara leži na hrbtu in že glasno smrči,v naravi vlada mir,ljudje pa tonejo v kaos,ki jim ga narekuje politika.Medve z Zaro se ne dava in uživava v tem hladnem julijskem večeru.

poletna meglica

Jutro je bilo oblečeno v prosojno poletno meglico.Ta misel me spominja dneva izpred par let,ko sva s sodelavcem Janijem sestavljala filmski scenarij na to temo.Ker sva oba romantični duši, so se najine misli hitro sestavljale v na glas izgovorjene stavke in kaj hitro je nastal prvi del limonade. Ona se je v jutranji rosi sprehajala oblečena le v belo prosojno srajco,skozi meglico so prodirali sončni žarki in božali njene dolge valovite lase........In bla,bla,bla.
Ja,čisto sva "not padla".Ja,Jani je res razgledan in dober človek in nekako kar ne paše v ta naš kraj.Njega si predstavljam bolj nekje v Toskani ali na Elizejskih poljanah v družbi umetnikov.
Danes me  je klicala moja draga prijateljica Irena iz Holandije.Ona mi vedno polepša dan,saj me vedno nasmeje.Všeč mi je,ker je to kar je.Še vedno zna poiskati tistega otroka v sebi,ki ga mnogo ljudi že zelo zgodaj pozabi na poti do materiala.Super sva počvekali in nasmejali.Popoldne sem šla pogledat k našima mini kozama Beli in Merlinu.Ma super sta.Seveda je bila z mano Zara,ki je bila zelo korajžna in se je jima samozavestno približala na en meter.A Bela je šla še dalje in se z izredno radovednostjo približevala Zari,ki je se je ritensko pomikala v zavetje k mojim nogam. No,žival je pametnejša od človeka in Bela se je ustavila na taki razdalji,ki je Zari ustrezala in tako sta se nemo opazovali.Merlin je seveda posnemal Belo in vsi štirje smo se lep čas gledali.Za njih ne vem,ampak jaz sem neizmerno uživala v tej živalski družbi.Nič praznega blebetanja,vpitja,kletvic......,le tišina.Škoda,da ljudje ne znamo biti večkrat taki,da bi opazovali živali in se od njih marsikaj naučili.
Prijeten popoldan se je prevesil v prijeten večer,saj me je poklicala bivša šefica.Adele se zmeraj srčno razveselim,saj je prijetna ženska z velikim srcem.Vedno je pripravljena pomagati in to njeno vrednoto zelo občudujem.Zmenili sva se,da greva na večerjo.Datum sicer še visi v zraku,ampak,za sveto mi je obljubila,da se bo to zgodilo v kratkem,takoj,ko bo imela prost večer v službi.
Vesela sem,da me obkrožajo ljudje,ki še poznajo vrednote.Svet namreč tone zaradi izgube le teh,finančna kriza je le simptom.Skromnost in dobroto so nekateri zamenjali s pohlepom in sovraštvom.
Noč je krasna in pred hišo opazujem ples kresnic.

Tih deževen dan

Včeraj je bil na koledarju Medard in glede na to,da je lilo ves dan,se nam obeta 40 več ali manj mokrih dni.Glede na to,da je v naši prelepi dolini obisk turistov odvisen ravno od vremena,se nam ne obeta kaj dobrega.Tudi današnje jutro je bilo sivo in megleno.Še napol v snu sem se odpravila v trgovino in tam srečala mojo dolgoletno in zelo drago prijateljico Vesno.Njen objem je bil kot balzam za mojo dušo,saj tako zgodaj zjutraj nisem ravno navdušena nad nekim čvekom kar z nekimi ljudmi. Moram priznati,da se v tem prelepem kraju raje držim bolj zase,ker večina okolice deluje name bolj pesimistično.No,je pa tudi kar nekaj ljudi,ki jih cenim,spoštujem in včasih z njimi zelo rada poklepetam. Skratka,spoštujem vse ljudi in se striktno držim načela: Ne delaj tistega drugim,kar sam nočeš,da delajo tebi!Pri sebi opažam,da se vsako leto bolj umikam v samoto in čedalje bolj uživam v družbi živali. Ob njih postanem neverjetno mirna in sproščena.
Popoldne je končno  sonce le pregnalo oblake in z Zaro sva se odpravili v Kobarid po manjših opravkih.Uživali sva,še posebno Zara,ki je sklenila novo prijateljstvo z mlado maltežanko Lili,jaz pa sem prijetno poklepetala z njeno lastnico,ki prihaja z Beograda.
Kljub slabemu vremenu sva medve preživeli krasen dan,torej deževen dan  ne more biti vzrok za slabo voljo.Ni slabih in ni dobrih dni .So samo dnevi. In samo od nas je odvisno kako jih bomo preživeli.
Prijeten in miren večer je zajel dolino,zunaj rahlo rosi poletni dež.Zara se je že pogreznila v globok spanec in gotovo sanja lepe sanje,saj je preživela krasen dan.
Komaj čakava novo jutro in z njim nov poletni dan,ki bo gotovo enkraten in neponovljiv!

življenje je lepo

Marsikdo se v mojem prelepem kraju s tem ne bi strinjal.Večina ljudi misli,da nam je življenje dano za trpljenje,čeprav imajo deloma prav;vendar tega ne gledajo s prave strani. Slabi dogodki in trenutki so nam poslani z določenim namenom.Z namenom,da se iz njih nekaj naučimo,sprejmimo jih kot darilo in ne kot kazen.Toda lažje je misliti negativno in se smiliti samemu sebi.S trpljenjem se pride do razsvetljenja,sam Jezus je to prestajal.Njega občudujem,občudujem zato,ker zaradi vsega hudega kar se mu je dogajalo,nikoli ni nikogar obsojal. Mi pa hitimo iskat krivca zunaj sebe.In to zadošča. Vendar to ni resnica,to je iluzija!Resnica je ta,da krivec ni izven nas,temveč v nas.Mi sami dajemo negativni pečat dogodku.
Vedeti moramo,da nam je poslano tisto kar tisti trenutek potrebujemo in kar je najbolje za nas,pa naj se nam zdi še tako tragično.Osvojiti moramo lekcijo.Toda lažje nam je tarnati in obsojati. Kmalu nas doleti naslednja lekcija in naslednja in še naslednja. Ponavljamo vedno ene in iste napake in še dalje tarnamo kako nam gre vse narobe. Seveda,če prve lekcije nismo osvojili,ne moremo dalje na drugo.
Sprejeti moramo dejstvo,da nič v življenju ni ne dobro ne slabo. Življenje samo je! Enostavno,kajne? In hkrati čudno,ker ni zapleteno.To namreč mi hočemo.Zakomplicirati življenje do maksimuma.
Ne iščimo izven nas,iščimo v nas! Umaknimo se za nekaj trenutkov v miren kotiček,globoko vdihnimo in se zazrimo vase. V svojem srcu bomo našli vse zaklade,ki jih iščemo nekje tam zunaj.
Ob notranjem miru bomo našli vse odgovore,srečo in nenazadnje resnico.Začnimo jutrišnji dan drugače,z lepo mislijo,z nasmeškom ali pa le z globokim vdihom. Opazujmo majhne otroke in živali in se od njih  učimo sproščenosti,neobremenjenosti in nenarejenosti.
Zara ravno sedaj leži na hrbtu z vsemi štirimi tačkami od sebe in gotovo sanja lepe sanje,saj taka sproščenost ne dovoljuje nočnih mor.Zdaj jo bom poskusila posnemati in sem prepričana,da bom tudi jaz sanjala lepe sanje,ki bodo uvod v lepo in drugačno jutro.

dobra volja

Zgodaj zjutraj me je klicala dobra prijateljica,ki je imela pripravljene sadike solate za moje bramorje. Takoj sem se lotila sajenja in potiho prosila bramorje,da naj se me vsaj malo usmilijo in pustijo nekaj pridelka tudi za nas,ljudi.Hkrati sem jim tudi zatrdila,da pa nikakor nisem obupala in naj se nimajo za zmagovalca.Dobre volje mi ne bo zmanjkalo,brez skrbi. Ne dam se!Prej nisem tako razmišljala,lansko leto pa sem osvojila tudi to lekcijo,ko sem tri tedne ležala v bolnici in bila operirana. V tistih treh tednih se je v sobi  v kateri sem ležala zamenjalo veliko žensk. Vsaka je imela svojo zgodbo in vsaka ta zgodba je bila nekaj posebnega in prav to mi je dajalo moči,da sem lažje dočakala operacijo. Še posebej sem občudovala Vido,ki je bila operirana zaradi raka na dojki. Koliko volje je bilo v njej in zaradi tega jo bom vedno občudovala.Še danes sva na zvezi in ko sem jo pred dvema mesecema srečala sem  bila res prijetno presenečena kako super izgleda. Občudujem te Vida! Skratka,občudujem vse ženske,ki so doživele tako izkušnjo. Rada sem v družbi takih ljudi,ker se od njih marsičesa naučim,v sebi nosijo modrost o življenju,kako ga čimbolj užiti in ceniti. Ti ljudje so dokaz,da dobra volja in zakon privlačnosti delujeta.
Ob takih ljudeh in njihovih zgodbah,sem že v bolnici dojela,da moja bolezen ni kazen,temveč darilo. Se sliši čudno? Nikakor.Bila mi je dana še ena možnost,da začnem uživat življenje s polno žlico,spoznala sem kdo je pravi prijatelj,ko mi gre malo slabše in srečala sem vse te čudovite ženske,ki so mi krajšale dolge bolnišnične dneve. Kaj je lahko še lepše in dragocenejše darilo?
Vse kar se nam dogaja,se nam dogaja z namenom.Nič ni naključje. Prejemamo lekcije,a le od nas je odvisno kaj se bomo iz njih naučili,da ne bomo v nedogled ponavljali vedno istih napak.Naloženo pa nam je samo toliko kot zmoremo,ne manj,ne več.
Ker je zunaj že večer,je čas pravi,da se pred spanjem zahvalim za vse,ki ste v mojem življenju! Vsi ste moji učitelji.
Za največ lekcij hvala moji zlati hčerki in najboljšemu možu,za najbolj pasje lekcije,pa hvala Zari,ki že debelo uro sladko spi. Lepe,sladke in poučne sanje!

Dober tek,polh!

Danes sva se z Zaro odločili preživeti del dopoldneva v naravi. Začuda je na moj klic urno skočila s kavča in njene velike okrogle očke so že neučakano zrle proti vratom. Odpravili sva se do naše lesene hiške,ki stoji ob robu gozda in že tako lepo jutro nama je polepšal naš polhek,ki v podstrehi domuje že kar nekaj let. Danes si je za zajtrk privoščil veliko jabolko,ki mu ga ponavadi nastavimo že zvečer. Glede na to,da so to predvsem nočne živalce,je ta naš polhi precej živahen in aktiven tudi podnevi. Zara se ga vsakokrat razveseli in zre v podstreho še dolgo potem,ko polhek po obilnem obedu že sladko drema. Kako malo potrebujejo te naše živali,da so srečne. Polhek jabolko,Zara družbo,ptice nekaj semen in veverica lešnik ali dva. Zakaj se ljudje vsaj malo ne zgledujemo po njih? Zakaj iščemo srečo v materialu,denarju,nekje izven sebe? Bistvo je v nas in ko to najdemo,smo resnično srečni. Je največje bogastvo,ki nič ne stane. Se sliši čudno,mar ne? Pa ni! Je v nas od vedno,toda od pehanja za materialom smo nanj le pozabili.Ustavimo se za trenutek,utišajmo misli in se zazrimo vase.Prijetno bomo presenečeni
Meni je ljub nauk moje učiteljice Ann,ki pravi:"Živi tukaj in zdaj!"
S preteklostjo nimamo več kaj početi,prihodnost pa je iluzija.Edina resnica je ta trenutek. Zaradi današnjega tempa življenja,pa smo z mislimi predvsem v prihodnosti in zato živimo nekje tam,ta trenutek pa gre mimo nas,ne,da bi ga užili.

Meni in Zari je bil sleherni trenutek današnjega dneva neprecenljiv in enkraten!

Aftertaxi

Prebudila sem se v sončno jutro.Kukavica za našo hišo je že pridno kukala,jaz pa si še napol v spanju pripravljam zajtrk. Tudi Zara se je skobacala iz njene košare in mi z njenim pogledom dala vedeti,da ji manjka še precej kitic spanja,zato je zbrala moči,skočila na kavč in zvita v klobčič zadremala.Moja razvada pa je zajtrkovati poleg nje in buljiti  v televizijo. Takoj me je predramil prispevek Aftertaxi,beseda me je zbodla v oči in na glas sem se spraševala,a res moramo pri vsaki stvari uporabljati  tujke. Ta taxi naj bi bil na voljo,da pelje veselo mladino po žuru domov.Razmišljala sem,da pravzaprav Slovenci pljuvamo v lastno skledo,ker za vsako stvar najdemo tuje ime,izraz...Kaj želimo dokazati s tem? Da smo bolj pomembni,opazni,prepoznavni? Meni je vse skupaj bedno.Slovenski jezik je naš jezik in jaz sem ponosna nanj,pa naj kdo ne šteje sem zraven slovenske politike. To je popolnoma druga zgodba in trenutno o njej nimam lepega mnenja. No,Zara si ob mojem godrnjanju ne pusti motiti in pridno nadaljuje z kdo ve katero kitico spanja. Moje jutro se nadaljuje z obiskom trgovine,nato pokopališča,  kjer moji zlati mami prižgem svečo.Ja,četrto leto že mineva odkar je odšla,jaz pa jo še vedno zelo pogrešam. Mislim,da mamine smrti ni nikoli moč popolnoma preboleti. Mama,z mano si v srcu vsak sleherni dan!
No,končno se spravim za štedilnik.Zara še vedno drema na kavču in ko jo pokličem,da greva lulat,se niti premakne ne. Besedo lulat sovraži,najbolj pa takrat,ko zunaj dežuje in si niti pomotoma ne želi zmočiti tačk. Z besednim vabilom ne dosežem nič,zato jo nesem po stopnicah na dvorišče. Na tleh si najprej pretegne prednje tačke,nato zadnje,nazadnje še široookooo zazeha,me zaspano pogleda in si misli: "A res moram lulat?"Na brzino opravi in že je na pol stopnic,potem pa ležat na balkon.Tam ima vse pod kontrolo,nič ji ne uide,je kot stare vaške babe.
Prijeten popoldan v naravi.Opazim veverico,ki veselo skakalja po leseni ograji,na sredi travnika pa še zajca dolgouhca.Gledam jaz njega in gleda on mene,nasmeh mi prekrije obraz. Vesela sem,da teh živalic ni strah in to je zame darilo dneva,da jih lahko čimveč časa opazujem. Marsikdo bi dal vse za tak prizor,marsikomu pa to ne pomeni popolnoma nič. Kdor se ne veseli takih drobnih stvari,je lahko samo nesrečen. Taki trenutki sestavljajo življenje. No,pa ne sodimo,da nam ne bo sojeno.To je rek moje drage učiteljice Ann in se ga trudim po najboljših močeh spoštovati.
Večer je in čas je za zalivanje vrta. "O,ti bramorji,živce mi rahljate. A je moja solata res tako dobra?" Pravijo,da ko seješ moraš sejati pol zase in pol za živali.To sem popolnoma upoštevala,vendar se je tudi v podzemlje bramorjev očitno zalezel tajkunizem. "Dragi moji tajkunčki,jaz se ne dam!" Bom pa v nedogled sadila in sadila....
Prekrasna zvezdnata noč je. Narava se je odela v tišino,k počitku. Le ježek se kot hruška kotali po našem bregu ob hiši. Hop,je že na cesti in hiti bog ve kam. Zare to tudi slučajno ne zanima,ker že dobro uro potuje v njenih pasjih sanjah. Lahko noč Zara!

.