Včeraj je bil spet en krasen novemberski dan.Hladen,a brez oblaka na nebu.Precej neznačilno,ker naj bi bil zdaj čas sivine in depre.No,Ljubljana v celoti dosega jesenske normative.Včeraj sva se z mojo polovico odpravila na Kras k moji ljubljeni Viktoriji,prijetni,žilavi 76.letnici.Spoznale sva se lansko leto v bolnici,kjer sva si delili sobo.No,v vsaki še tako slabi stvari je nekaj dobrega,to,da spoznaš fejst ljudi.
Prisrčno sva se objeli in prijetno pokramljali,da ne govorim o prekrasnem pršutu in domačem teranu,ki spadajo na mizo kraševcev.Obožujem to domačo hrano,pridelano z ljubeznijo,obožujem poslušati kraševsko narečje in seveda obožujem Viktorijo,ki me precej spominja na mojo nono.
Skratka,bilo je lepo,vključno z vožnjo po razgibani kraški pokrajini,kjer sem občudovala čudovito obarvan ruj.
Zakaj sem omenjala copate in pižamo? A ja! Že v začetku oktobra sem se začela pripravljati na dolgoooo in sivooo jesen in sem kupila novo toplo pižamo in copate,take kosmate s cofki. Imela sem plan,da bom dva dni lenarila na kavču s knjigo in kakšnim dobrim filmom,zrla skozi okno v sivino,a mi je to prekrasno vreme zbilo voljo do pižame in copat.
No,zdaj čakam na december in tudi nanj sem dobro pripravljena.S pižamo,copati in zalogo terana,tako,da mi depra tudi slučajno ne pride do živega ha,ha,ha.
četrtek, 24. november 2011
sobota, 19. november 2011
naša draga Lidija
Vedno,ko slišim to pesem,me spomnin ponese v mlada leta.V tista leta,ko je bila moja nona Lidija še med nami.Bila je neverjetna ženska.Prijazna,izredno suha,a neizmerno žilava.Hvala,ti,nona,da imam tvoje gene in lahko jem v nedogled in bo kljub temu moja postava primerna za Milano,Pariz...Malo heca mora biti,resnično pa bi si želela biti malo bolj obilna.Vsaj v določene predele,ha ha,ha! Naša nona je bila verjetno najboljša kuharica in tako dobro verjetno ne bom nikoli več jedla.Ženska je imela dobesedno zlate roke.Iz njenega zelenjavnega vrta je mineštra,oziroma politika,kot jo je ona imenovala, bila neverjetno kulinarično čudo z božanskim okusom.Potico je ona spekla kar tako,mimogrede.Jaz se nanjo namreč psihično pripravljam že vse moje življenje. Če bi bila jaz takrat malo starejša,bi gotovo z mojo drago nonico uspele z gostilno. Ne pomnim,da bi se bilo katera jed njej ponesrečila. Razen enkrat,ko smo prišli s polja in se je lotila delat marmeladne štruklje in ji še toplo krompirjevo testo ni hotelo "vkup," je le tega zabrisala v sobna vrata,katere je ravno takrat odprl naš noni Pepi.Šokirano jo je pogledal in rekel:"Ja,Lidja,kruce fiks,kej je pa tu zdej?"
"Ja,tku je tu,č mamo kusilo pu vujaško,točno upudan,"mu je odrezavo odgovorila .
V glavnem,ta naša nona je bila univerzalna ženska.Ne samo,da je bila odlična kuharica,znala je šivati,štrikati in bila je samouk za jezike.Aktivno je obvladala nizozemščino in nemščino,pasivno pa italijanščino in malo francoščine.Bila je tudi biznismenka,saj je ena izmed prvih imela kamp.
Skratka,nona Lidija in noni Pepi sta mi v veliki meri lepšala otroštvo.Pri njima je bilo dovoljeno skoraj vse.V vasici ob sotočju reke Soče in Koritnice je bilo vse kar sem imela takrat najraje.Nona Lidija,noni Pepi,najboljša prijateljica Irena in najbolj zanimiva soseda Liza,ki je edina imela črnobel televizor in nepozabno kmečko peč.
"Pojta,usjdta se gore n pejč,d wama n zmrzne rt;"nama je z Ireno rekla vsak hladen zimski večer. Potem nama je pripovedovala zgodbe iz vojnih časov,katere sva odprtih ust poslušale in zaradi njenega zanimivega opisovanja,sva si jih tako živo predstavljali,da televizija sploh ni bila pomembna.
Zimske večere sva potem z nono podaljšale še z igranjem Črnega Petra.Uboga nona,tako sem goljufala,ona pa je uživala,ko sem zmagovala.Včasih je nono,ki je tudi hodil spat po vojaško in to ob 20.00,prilomastil iz sobe in zarobantil: "Lidja,a ti vjš kaj je ura,utrok muore spat!"
"Ja,Pepi glih še dno rundo udigrawa,"ga je mirila nona.
Zjutraj,ko me je po kvartopirski noči zbujal k zajtrku me je vedno zbadal: "Ku je,a? A s še zspana? Maš uči ku mirkuca.Zdej pujej fruošk an zmisl se kej buomu z kusilo."
"Pljnto an mljko",sem mu odgovorila.
"A s slišala Lidja?!"
"Kej je djla,buo jdla Pepi?"
"Jou,ku s ti gljuha.Skuhi pljntooo an mljkooo!"
"Ja,Pepi ,saj nism gljuhaaa!"
Res so bila super ta leta,nikoli jih ne bom pozabila.Pepi,Lidija in Liza so že dolgo na oni strani,a vendar v mojem srcu še tako živi.Irena,upam,da tudi ti hraniš v srcu vse te lepe spomine.
Kej naj rečm: Buoh wem dej zdrawje an hwala z use!Rada wes mam!
"Ja,tku je tu,č mamo kusilo pu vujaško,točno upudan,"mu je odrezavo odgovorila .
V glavnem,ta naša nona je bila univerzalna ženska.Ne samo,da je bila odlična kuharica,znala je šivati,štrikati in bila je samouk za jezike.Aktivno je obvladala nizozemščino in nemščino,pasivno pa italijanščino in malo francoščine.Bila je tudi biznismenka,saj je ena izmed prvih imela kamp.
Skratka,nona Lidija in noni Pepi sta mi v veliki meri lepšala otroštvo.Pri njima je bilo dovoljeno skoraj vse.V vasici ob sotočju reke Soče in Koritnice je bilo vse kar sem imela takrat najraje.Nona Lidija,noni Pepi,najboljša prijateljica Irena in najbolj zanimiva soseda Liza,ki je edina imela črnobel televizor in nepozabno kmečko peč.
"Pojta,usjdta se gore n pejč,d wama n zmrzne rt;"nama je z Ireno rekla vsak hladen zimski večer. Potem nama je pripovedovala zgodbe iz vojnih časov,katere sva odprtih ust poslušale in zaradi njenega zanimivega opisovanja,sva si jih tako živo predstavljali,da televizija sploh ni bila pomembna.
Zimske večere sva potem z nono podaljšale še z igranjem Črnega Petra.Uboga nona,tako sem goljufala,ona pa je uživala,ko sem zmagovala.Včasih je nono,ki je tudi hodil spat po vojaško in to ob 20.00,prilomastil iz sobe in zarobantil: "Lidja,a ti vjš kaj je ura,utrok muore spat!"
"Ja,Pepi glih še dno rundo udigrawa,"ga je mirila nona.
Zjutraj,ko me je po kvartopirski noči zbujal k zajtrku me je vedno zbadal: "Ku je,a? A s še zspana? Maš uči ku mirkuca.Zdej pujej fruošk an zmisl se kej buomu z kusilo."
"Pljnto an mljko",sem mu odgovorila.
"A s slišala Lidja?!"
"Kej je djla,buo jdla Pepi?"
"Jou,ku s ti gljuha.Skuhi pljntooo an mljkooo!"
"Ja,Pepi ,saj nism gljuhaaa!"
Res so bila super ta leta,nikoli jih ne bom pozabila.Pepi,Lidija in Liza so že dolgo na oni strani,a vendar v mojem srcu še tako živi.Irena,upam,da tudi ti hraniš v srcu vse te lepe spomine.
Kej naj rečm: Buoh wem dej zdrawje an hwala z use!Rada wes mam!
torek, 1. november 2011
prižgimo svečko manj
Z Zaro sva se prebudile v čudovito jutro.Dokaj nenavadno za november,ki naj bi veljal za siv in depresiven.Po poznem zajtrku sva se odpravile na potep na Lesičje Vodenca z razlogom,da Zara ogleduje krave in ovce,ki se še vedno pasejo zunaj.Zara bi jih nemo opazovala ure in ure,jaz pa z njo vred,saj ne blebetajo neumnosti in na človeka delujejo precej umirjeno za razliko od ljudi.Mogoče se sliši neumno,ampak mene živali napolnijo z mirom.In ko sem tako mirna,me prevzame vsa narava.Čudovito je zreti v naše hribe,ki so odeti v nešteto jesenskih barv,zreti v azurno nebo,poslušati šumenje listja pod nogami.To je zame popolna meditacija.Občutek,da si eno z naravo.
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!
Naročite se na:
Objave (Atom)