Z Zaro sva se prebudile v čudovito jutro.Dokaj nenavadno za november,ki naj bi veljal za siv in depresiven.Po poznem zajtrku sva se odpravile na potep na Lesičje Vodenca z razlogom,da Zara ogleduje krave in ovce,ki se še vedno pasejo zunaj.Zara bi jih nemo opazovala ure in ure,jaz pa z njo vred,saj ne blebetajo neumnosti in na človeka delujejo precej umirjeno za razliko od ljudi.Mogoče se sliši neumno,ampak mene živali napolnijo z mirom.In ko sem tako mirna,me prevzame vsa narava.Čudovito je zreti v naše hribe,ki so odeti v nešteto jesenskih barv,zreti v azurno nebo,poslušati šumenje listja pod nogami.To je zame popolna meditacija.Občutek,da si eno z naravo.
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!
Ni komentarjev:
Objavite komentar