Aftertaxi

Prebudila sem se v sončno jutro.Kukavica za našo hišo je že pridno kukala,jaz pa si še napol v spanju pripravljam zajtrk. Tudi Zara se je skobacala iz njene košare in mi z njenim pogledom dala vedeti,da ji manjka še precej kitic spanja,zato je zbrala moči,skočila na kavč in zvita v klobčič zadremala.Moja razvada pa je zajtrkovati poleg nje in buljiti  v televizijo. Takoj me je predramil prispevek Aftertaxi,beseda me je zbodla v oči in na glas sem se spraševala,a res moramo pri vsaki stvari uporabljati  tujke. Ta taxi naj bi bil na voljo,da pelje veselo mladino po žuru domov.Razmišljala sem,da pravzaprav Slovenci pljuvamo v lastno skledo,ker za vsako stvar najdemo tuje ime,izraz...Kaj želimo dokazati s tem? Da smo bolj pomembni,opazni,prepoznavni? Meni je vse skupaj bedno.Slovenski jezik je naš jezik in jaz sem ponosna nanj,pa naj kdo ne šteje sem zraven slovenske politike. To je popolnoma druga zgodba in trenutno o njej nimam lepega mnenja. No,Zara si ob mojem godrnjanju ne pusti motiti in pridno nadaljuje z kdo ve katero kitico spanja. Moje jutro se nadaljuje z obiskom trgovine,nato pokopališča,  kjer moji zlati mami prižgem svečo.Ja,četrto leto že mineva odkar je odšla,jaz pa jo še vedno zelo pogrešam. Mislim,da mamine smrti ni nikoli moč popolnoma preboleti. Mama,z mano si v srcu vsak sleherni dan!
No,končno se spravim za štedilnik.Zara še vedno drema na kavču in ko jo pokličem,da greva lulat,se niti premakne ne. Besedo lulat sovraži,najbolj pa takrat,ko zunaj dežuje in si niti pomotoma ne želi zmočiti tačk. Z besednim vabilom ne dosežem nič,zato jo nesem po stopnicah na dvorišče. Na tleh si najprej pretegne prednje tačke,nato zadnje,nazadnje še široookooo zazeha,me zaspano pogleda in si misli: "A res moram lulat?"Na brzino opravi in že je na pol stopnic,potem pa ležat na balkon.Tam ima vse pod kontrolo,nič ji ne uide,je kot stare vaške babe.
Prijeten popoldan v naravi.Opazim veverico,ki veselo skakalja po leseni ograji,na sredi travnika pa še zajca dolgouhca.Gledam jaz njega in gleda on mene,nasmeh mi prekrije obraz. Vesela sem,da teh živalic ni strah in to je zame darilo dneva,da jih lahko čimveč časa opazujem. Marsikdo bi dal vse za tak prizor,marsikomu pa to ne pomeni popolnoma nič. Kdor se ne veseli takih drobnih stvari,je lahko samo nesrečen. Taki trenutki sestavljajo življenje. No,pa ne sodimo,da nam ne bo sojeno.To je rek moje drage učiteljice Ann in se ga trudim po najboljših močeh spoštovati.
Večer je in čas je za zalivanje vrta. "O,ti bramorji,živce mi rahljate. A je moja solata res tako dobra?" Pravijo,da ko seješ moraš sejati pol zase in pol za živali.To sem popolnoma upoštevala,vendar se je tudi v podzemlje bramorjev očitno zalezel tajkunizem. "Dragi moji tajkunčki,jaz se ne dam!" Bom pa v nedogled sadila in sadila....
Prekrasna zvezdnata noč je. Narava se je odela v tišino,k počitku. Le ježek se kot hruška kotali po našem bregu ob hiši. Hop,je že na cesti in hiti bog ve kam. Zare to tudi slučajno ne zanima,ker že dobro uro potuje v njenih pasjih sanjah. Lahko noč Zara!

.