Pred nekaj dnevi,za moj rojstni dan,sem prejela ustno voščilo med katerim so bile tudi besede:"Saj ti imaš itak že dosti denarja in bi ga lahko še meni kaj dala."Ne,to ni bila Zara,ona ima srce polno ljubezni,to je bil človek,ki ima namesto srca kamen.Sicer sem takih opazk navajena že od malih nog,pa vendar vsakokrat zarežejo v srce.In danes se je ta opazka zopet ponovila in zopet zarezala v srce,za piko na i pa še ena storjena krivica.Krivica,ki jo ne prenesem in boli huje kot vsaka klofuta. In kar je še najhuje,se je ta krivica storila moji zlati hčerki.Tu pa postanem levinja,ki brani svoje mladiče.Ne,nisem rjovela,to sem že zdavnaj prerasla in nikakor se ne mislim spuščati na nivo duhovnih invalidov.Ponosno sem molče prenesla to bolečino,vendar trdno odločena,da je bila to zadnja.Po 43.letih lekcij sem končno dojela,kaj mi hoče Bog ali višja inteligenca povedati,oziroma naučiti:"Punca,pretrgaj končno to krhko vez,ker jo samo še ti držiš v roki,pokaži,da imaš samozavest in stopi stopnico višje!"
Po tem prejetem nauku sem se počutila zelo umirjeno in to je bil samo pritrdilen odgovor,da sem se pravilno odločila.Čutim veliko olajšanje,ker danes obračam nov list in začenjam z novim poglavjem v katerem enega,dveh,ali več ljudi ne bo omenjanih.Dajem prostor novemu in novim ljudem.Ljudem,ki nosijo v sebi spontano ljubezen,ljudem,ki jim nekaj pomenim in me sprejemajo tako kot sem in mi s tem pokažejo,da sem zaželena.
43 let sem se trudila ugajati in dokazovati,da sem tudi jaz dobra in pridna punčka. In v vseh teh letih nisem nikoli slišala ene same odkritosrčne pohvale.Vse je bilo samoumevno,pa naj sem se še tako trudila.
Sem taka kot sem in taka sem najboljša! In ta,ki me je spočel in me že vse življenje zavrača,zavedno ali nezavedno,v bistvu zavrača sebe.Zanika svoj obstoj!
Ne obsojam,da mi ne bo sojeno.Tukaj mi pomaga verz iz svetega pisma:"Oče,odpusti jim,saj ne vedo kaj delajo."
Odpuščam.Zato,da bo meni lažje.Ker si zaslužim najboljše!
Do danes,dragi človek in ostali,ki ste se na vse muke trudili biti lepi z mano in ste mi kazali vaše narejene nasmeške,ter me trpeli v vaši družbi,ker se pač to z bližnjimi MORA,vam od jutri dalje ni treba več početi tega.Lahko snamete krinke in pokažete pravi obraz.Jaz vas sprejemam take kot ste.Hvala za vse lekcije iz katerih sem se naučila samospoštovanja,samozavesti in kar je najvažnejše-LJUBEZNI!
Imam samo eno hčerko,ker me je bilo blazno strah,da če bi imela še enega otroka,da bi tudi jaz počela enako.Delala razlike med njima.Ta bolečina je meni 43 let rezala v srce.
Kljub vsemu sem danes ponosna nase,ker uporabljam svoje roke in mislim s svojo glavo."Kar te ne ubije,te okrepi!"
Jutri je nov dan in odpiram vrata novim ljudem in dajem prostor novim stvarem.Staro se mora opustiti,da lahko nastopi novo!
