Petelinji boj

Zgodaj pomladi sem soseda Julija prosila,če bi pod našim oknom na njegovem vrtu zopet domovale njegove kokoške in petelin.Par let jih je imel pred svojo hišo,ker mu jih je lisička dvakrat odnesla.Grozno sem pogrešala kikirikanje in kokodakanje,saj me je to spominjalo na otroštvo,ki sem ga preživljala pri moji noni in noniju.Zmeraj,ko je kura odkokodakala,sem odhitela v kurnik po jajce.Kljub temu,da me je petelin vedno napadel,sem vztrajala in hodila po ta jajca, jih še topla ponosno odnašala k noni v hišo in vedno upala,da se bo iz njega izvalil rumen piščanček.
Pred nekaj tedni,ko sem zjutraj vstala in si še napol v snu pripravljala zajtrk,sem zaslišala kikirikanje.V prepričanju,da še sanjam,sem pohitela na balkon in uzrla petelina,snežno bele barve,z velikim živo rdečim grebenom na glavi.Pravi lepotec,obdan z lepim številom kokošk.
Ob tem pogledu na to pisano druščino,so se mi usta razlezla do ušes in srce mi je zaigralo.Bila sem kot otrok,ki sedi na božičkovih kolenih.Vsak dan uživam ob vsem tem kokodakanju in kikirikanju in ko jih z balkona opazujem,se pošteno nasmejim  temu patriarrhalnem režimu.Petelin poln ega koraka po vrtu koračnico in budno opazuje svoj harem.Ko mu kaj ni prav začne nekaj na pol ko-ko-ki-ri-ki razburjati in kokoške se hitro zberejo okrog njega.Včasih ga seveda ne ubogajo takoj in takrat je huje.Takrat frči perje,njegov greben je še večji in kokodajsanje še glasnejše.Skratka,zame je to resničnostni show,ki prekaša vsako kmetijo.
Danes,ko se sedela na balkonu,sem hitro opazila,da našega lepotca ni na vrtu.Kure so se mirno pasle,o njemu ne duha ne sluha.Kar naenkrat,kot strela z jasnega,prifrči po stopnicah izza manjše zidanice,tako jezen,tako razkurjen,kot,da ima v riti sršene.Od vse te jeze je iz sebe spuščal neopisljive zvoke.Resno sem pomislila,da ga je nekaj pičilo.Sekundo za tem zaslišim:"Prkljta mona hudičua,a ti buoš meneee,aaaa!!!Poj seeeeem d ti s palco pukažm tu kjrga buoš ti skaku,mona usjkna!!!!!"
Takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja.Julij je ves skuštran tekal s palico za petelinom,le ta se mu je skril za živo mejo,ampak še vedno razjarjeno kikirikal proti Juliju.
"Aaaaa šeee n misliš utihnt,mona prsmojena,aaaaaaaa!Poj sem,ču upš,dijoporko t zpičm palco tu rt! Buoš vidu kej puomjni,č grizš ruokou(roko) k te fuotra;prkljt hudič rdejči!"
Julij je še naprej drezal s palico v živo mejo proti razkačenemu petelinu in samo molila sem,da bo petelin pametnejši in ga ne bo spet skušal napasti.Na srečo se mu je izmuznil izza žive meje in s svetlobno hitrostjo odfrčal proti zidanici na vrh stopnic.Julij je še vrgel palico proti njemu,ki ga na srečo ni dosegla.V posmeh,je na široko zakikirikal.
"Ti kar kikiriki puobč,buoš vidu,u drugo pridm s kolm! Graužaa!"
Zame ni bilo boljše komedije,kot ta danes,ki je potekala v živo.Obožujem take pristne igre,kjer igra žival glavno vlogo in je na koncu tudi glavni junak.Z Julijem sta imela le  nekaj skupnega-napihnjen ego do neba.
Kljub temu imam oba rada.Petelina,ki mi lepša dneve s kikirikanjem in Julija,ki je uslišal mojo željo.A ja,pa na kokoške ne smem pozabiti,hvala za čudovito kokodakanje in vaša jajčka.

Babja seansa

Po daljšem premoru se grem spet bloganje.Med tem časom se pač ni dogajalo kaj tako pomembnega,kar bi želela pisno nakladati.Čedalje bolj se držim nasveta moje učiteljice Marianne,ki pravi,da je veliko bolje poslušati kot govoriti.To pomaga,da ohranjamo notranji mir.Poslušamo,premislimo,ustvarimo mnenje in iz tega potegnemo nauk.Vedno bolj se zavedam,da sleherni človek,ki mi pride naproti, nosi neko sporočilo.No,kakorkoli,čedalje bolj se prepuščam toku življenja in ne poskušam več riniti z glavo skozi zid,kot je bilo nekoč v moji navadi.To mi je vedno vzelo ogromno energije,zadeva pa se je nemalo krat rešila tako rekoč sama.Spontano je najboljše.Tako kot v petek,ko smo se kar mimogrede zbrale "babe".Pet nas je bilo.Ja,kot v predstavi "pet žensk.com".Pet različnih mnenj,pet različnih življenj,ogromno izkušenj in preizkušenj.V štirih urah smo obdelale veliko tem,pojedle tri velike pice in popile nekaj miš-mašov.No,pa saj "nismo nubenmu nč slabga tjle". Glavna tema je bila obhajilo,ker je to ta moment najbolj žgoča tema v Bovcu.Tatjana je bila ful nervozna,ker ostalim mamam na sestanku ni mogla dopovedat,da njej sploh ni mar s kakšnimi rožami bo cerkev okrancljana,ker ona itak pozna samo nageljne in vrtnice.One so pa kar še silile vanjo in ji težile in težile.Pa jim je Tatjana predlagala,da bi nabrale Ivanjščice.Ustrezajo dogodku-so bele in "ndužne".Pa so babe skočile,češ,da to pa ne,ker to ni dovolj fino in nobel za cerkev.Očitno jih recesija ne moti,ker bi dale tudi zadnji euro za lišp in kič,s katerim se bodo ponašale na slikah in posnetkih,obvezno vse dane na facebook.Ob tem sem se lahko edino nasmejala,ker komentarja,razen,da mi "dou visi",nisem imela.Ne da se mi,res ne.Ne obsojam in niti mnenja nimam o takih zadevah.Je pa vsekakor ta zadeva primerna za smeh in rumeni tisk.Ja,"Buška lejdi",s sedežom v Iskri.To temo je presekala Milenka z dogodki z njene poroke.Trebuh me je bolel od smeha ob njenem dramatiziranju kako je morala stlačiti nogo oteklo kot polpet v fine bele čeveljčke.Skratku,bilo je fanj in super.Naše blebetanje in krohot se je slišal verjetno daleč naokrog,tako,da je celo sosedovo Uhljo pritegnilo,da nas je prišla pogledat."A boš mleko?"sem jo vprašala."Mjaaaaav"je bil njen pritrdilen odgovor.Popila je tisti deci mleka,se obregnila ob naše noge,kot bi se hotela zahvaliti in se molče odpravila po klancu.Pametna živalca.Brez komentarjev.No,skratka,na koncu vseh debat smo ugotovile,da sveta ne bomo rešile.Gremo pa v nedeljo k obhajilu.Sončna očala s sabo,da od kiča ne oslepimo,pa čepke v ušesa,da ne bomo poslušali "Lej,lej kajšna je pa tejsta!Ti,kjr je pa tejst u prvi kluopi?"
Jaz se pa že danes vprašam:"Kje v vsem tem so pa otroci?"Brez njih namreč ne bi bilo obhajila in kič v cerkvi bi sameval..
Vsekakor bom uživala in od tega odnesla še kakšen nauk.Iz vsake še tako slabe stvari se vedno izcimi tudi nekaj dobrega.