Danes sva se z Zaro odločili preživeti del dopoldneva v naravi. Začuda je na moj klic urno skočila s kavča in njene velike okrogle očke so že neučakano zrle proti vratom. Odpravili sva se do naše lesene hiške,ki stoji ob robu gozda in že tako lepo jutro nama je polepšal naš polhek,ki v podstrehi domuje že kar nekaj let. Danes si je za zajtrk privoščil veliko jabolko,ki mu ga ponavadi nastavimo že zvečer. Glede na to,da so to predvsem nočne živalce,je ta naš polhi precej živahen in aktiven tudi podnevi. Zara se ga vsakokrat razveseli in zre v podstreho še dolgo potem,ko polhek po obilnem obedu že sladko drema. Kako malo potrebujejo te naše živali,da so srečne. Polhek jabolko,Zara družbo,ptice nekaj semen in veverica lešnik ali dva. Zakaj se ljudje vsaj malo ne zgledujemo po njih? Zakaj iščemo srečo v materialu,denarju,nekje izven sebe? Bistvo je v nas in ko to najdemo,smo resnično srečni. Je največje bogastvo,ki nič ne stane. Se sliši čudno,mar ne? Pa ni! Je v nas od vedno,toda od pehanja za materialom smo nanj le pozabili.Ustavimo se za trenutek,utišajmo misli in se zazrimo vase.Prijetno bomo presenečeni
Meni je ljub nauk moje učiteljice Ann,ki pravi:"Živi tukaj in zdaj!"
S preteklostjo nimamo več kaj početi,prihodnost pa je iluzija.Edina resnica je ta trenutek. Zaradi današnjega tempa življenja,pa smo z mislimi predvsem v prihodnosti in zato živimo nekje tam,ta trenutek pa gre mimo nas,ne,da bi ga užili.
Meni in Zari je bil sleherni trenutek današnjega dneva neprecenljiv in enkraten!
Ni komentarjev:
Objavite komentar