Včeraj je bil poseben dan.Zame.Za naju.Na lepo sončno soboto,20.septembra,davnega leta 1986,sva se odločila,da bova skupaj v slabem in dobrem.Pri svojih rosnih 18.letih sem to odločitev sprejela tako samozavestno in pogumno,brez pomislekov in dvomov. Danes,s to pametjo,bi verjetno lep čas oklevala.To potrjuje dejstvo,da je mlad človek precej manj obremenjen z vsemi miselnimi vzorci,ki jih je prejemal od prednikov,oz.širše družbe. Z leti se počasi uokvirjamo v vedno manjši okvirček,tam čemimo in se zaradi tega počutimo varne,saj kot taki ustrezamo družbenim normativom.No,meni že lep čas ni preveč mar,če ustrezam večini ali ne.Dovolj mi je,da ustrezam tistim,ki me imajo radi tako kakršna sem in to mi je dovolj.V življenju imamo verjetno vsi nek ožji krog ljudi,ki jih imamo radi prav zaradi njih samih.Ker so enkratni taki kot so.
Moja zlata hčerka se tega zaveda,zato je na mojo srebrno poroko povabila le take ljudi.Tako,da sem poleg moje zlate mame, pogrešala še moji dve zelo dragi in dolgoletni prijateljici Ireno in Vesno.Irena je v daljni Holandiji,Vesno pa je zadržala gostinska služba.To sta dve zlati ženski,ki me nikoli v življenju nista razočarali in sta bili veliko krat z mano v dobrem in slabem.Rada vaju imam in hvala,da sta prisotni v mojem življenju!
Praznovanje je bila zamisel moje punčke in srečna sem,da jo imam v svojem življenju.Presenečenje je bilo popolno,v srebrnem stilu.Baloni,šopek iz vrtnic,pika na i pa dvonadstropna torta s poročnimi fotografijami izpred 25ih let.Solze sreče so mi tekle po licih,ko sem videla naju in ljudi,ki so naju imeli radi takrat in danes.Čeprav so nekateri že pokojni,sem čutila,da so včeraj z nama.Še posebno močno sem začutila v srcu prisotnost moje mame in to me je zelo osrečilo.Za ta srečni trenutek bi se rada zahvalila tudi Martini in Gregi,saj sta polna idej,ki znajo osrečiti človeka.Upam,da bosta polna idej tudi za najino zlato poroko.
Hvala vsem,ki ste v najinem življenju!
Ni komentarjev:
Objavite komentar