Odkar sem na televiziji odkrila kuharski program z Nizozemskim kuharskim mojstrom Rudolfom,za razliko od prej mnogo več časa prebijem za štedilnikom.Možakar ti zna že z njegovimi komentarji narediti tako blazen apetit,da včasih jem tudi pozno ponoči.V soboto sem se odločila speči pecivo po njegovem receptu in se moram pohvaliti,da mi je uspelo sto na uro.Le pri degustaciji se mi je fejst zalomilo,ker se je le-ta končala šele pri polovici pekača.
V upanju,da bo prebava uspešnejša,sem se odpravila z Zaro na sprehod.Na vsakih nekaj metrov je bila zgaga hujša in želodec glasnejši.Doma sem kar padla na kavč in se zvila v klobčič.Saška je bila na srečo v svoji sobi in sem bila vesela,da me ni videla,saj me je že ob moji "degustaciji"opozarjala,da se to ne bo dobro izteklo.
"Kajšna mona sm",sem sama sebe oštevala in potiho ječala od bolečin.Ni dolgo trajalo,ko me je kar odneslo do straniščne školjke."Jelenčki so zapeli",je nekoč rekel nek simpatičen fant v diskoteki,ko ga je dekle vprašalo,kaj je toliko časa počel v WC-ju.
No,popoldan je potekal v tem zaporedju:kavč,školjka,kavč....
Saška me začuda ni nič oštela,ker je videla,da bi s tem sprožila samo še en jelenčkov refren.Je pa bila pametnejša od mene in se je po sedmih urah petja vdala in začela pripravljati stvari(predvsem vrečke) za pot na Tolminsko urgenco.
"Ma kjra mona sm",sem še edino lahko izdavila,več mi ni zneslo,ker sem se dejansko počutila kot ožeta vileda.Ovinke do Kobarida sem kar dobro prenesla,malo pred Tolminom pa spet en refren.
Kljub temu,da sem zdravniku povedala kaj sem ušpičila,sem se mu blazno smilila,najbolj pa se je zasekiral,da sem mogla še na tako dolgo pot in ob taki pozni uri.To mi je bilo zelo smešno,ker to res ni neka razdalja,ura pa je bila komaj deset zvečer.Potem,ko sem dobila injekcijo proti krčem in infuzijo,sem bila vesela,da sem naletela na tako prijaznega in sočutnega zdravnika.Na trenutke sem v njem videla dedka,ki ga resnično skrbi za vnukinjo in jo ne obsoja za tisto kar je ušpičila.Ne vem,kaj je bolj pomagalo,injekcija ali njegovo sočutje,ampak mojemu želodcu je odleglo,v srcu pa sem čutila toplino do tega starega gospoda doktorja.
V vsaki še tako slabi stvari poskušam vedno najti nekaj dobrega in tokrat je bil ta sočutni gospod,ki mu je bilo res mar zame.Nekoč,v socialističnih časih so nas v šoli učili,da moramo poslušati in spoštovati starejše ljudi.Danes vem zakaj. So pravi zaklad življenjskih izkušenj in vrednot.
