julijski večer

Že kar nekaj časa je minilo odkar sem napisala zadnji blog. Mogoče je vzrok temu,da sem se počutila prazno,zdolgočaseno. Ja,bolj malo se mi dogaja.V našem kraju ni nič kaj posebno novega,čenče me pa itak ne zanimajo.V politiki je pestro,še se krade,delavci obupanih obrazov zrejo v prihodnost,po svetu vlada korupcija,recesija in nasilje vseh oblik. Na bruhanje mi gre.Kje so osnovne vrednote? Kam to pelje? Definitivno v pogubo.
No,naša Zara se ne meni kaj preveč za vso to svinjarijo,ona je zadovoljna z malenkostmi.Zakaj se ne ravnamo po živalih,se včasih sprašujem.Kako malo jim je treba,da so srečne in zadovoljne.Koliko pa rabi človek za srečo? Milijone! Zakaj pa? Za lepo in normalno življenje miljoni niso potrebni in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.Manj je več.
Zara je presrečna,ko jo peljem na travnik pogledat naši kozici Belo in Merlina in jaz sem srečna,ko opazujem njihovo pristno prijateljstvo.Po eni uri smo vsi srečni,pa nismo rabili niti centa. Naš Polhi je srečen,ko dobi jabolko in v zahvalo se nam nastavlja pred kamerami in fotoaparati.Zanj sem prepričana,da je zvezda po večini evropskih držav.Opazujem srečo in nasmejane obraze naših turistov,ki ga slikajo z vseh strani.In za ta trenutek sreče niso rabili niti centa. Tudi naša muca Uhlja od sreče in zadovoljstva zamijavka in zaprede,ko ji nalijemo mleka.Potem se še doooolgo drgne ob naše noge za zahvalo.Opazujmo te naše živalce in se nekaj naučimo od njih.Ne rabijo milijonov,niti bančnih računov povsod po svetu in niti odvečnega materiala.Pa vendarle preživijo in so zadovoljne s čisto malimi rečmi in kančkom človeške topline in ljubezni.Živijo v harmoniji s človekom,pa vendar so mojstri v zaznavanju negativne energije,ki jo nekateri ljudje nosijo v sebi. Najbolj mi je odurno poslušati kako je medved "vdrl" v vas,ki je mimogrede, tik ob robu gozda,oziroma kako je napadel človeka,ki je globoko v gozdu nabiral gobe in medevedu dobesedno stopil na glavo.Lepo prosim? Kje je tu zdrava kmečka logika? Rezultat tega brezumja je seveda odstrel medveda.Še hujša je izjava pisarniških bebcev,da je medvede treba redno streljati,češ,da se s tem vzpostavlja red v naravi.Ja,pa kaj še! Ubogi bebasti človek bo pametnejši od narave in njenih ciklov? V naravi vlada popoln red in to že od samega začetka,človek pa je zver,ki to ruši.In to za velik denar.Nam pa nakladajo,da bo reciklaža rešila učinek tople grede.So že kdaj slišali za ledeno dobo?
Vse te pravljice in prazna blebetanja temeljijo na denarju,to je edino in neizpodbitno dejstvo.
Ko sem že pri segrevanju ozračja,konec julija je,temperatura čez dan ne preseže 23stopinjC.Vzrok je verjetno ta,da smo s prvim julijem začeli reciklirati odpadke.Bravo mi!
Kljub vsemu je danes lep julijski večer,Zara leži na hrbtu in že glasno smrči,v naravi vlada mir,ljudje pa tonejo v kaos,ki jim ga narekuje politika.Medve z Zaro se ne dava in uživava v tem hladnem julijskem večeru.

poletna meglica

Jutro je bilo oblečeno v prosojno poletno meglico.Ta misel me spominja dneva izpred par let,ko sva s sodelavcem Janijem sestavljala filmski scenarij na to temo.Ker sva oba romantični duši, so se najine misli hitro sestavljale v na glas izgovorjene stavke in kaj hitro je nastal prvi del limonade. Ona se je v jutranji rosi sprehajala oblečena le v belo prosojno srajco,skozi meglico so prodirali sončni žarki in božali njene dolge valovite lase........In bla,bla,bla.
Ja,čisto sva "not padla".Ja,Jani je res razgledan in dober človek in nekako kar ne paše v ta naš kraj.Njega si predstavljam bolj nekje v Toskani ali na Elizejskih poljanah v družbi umetnikov.
Danes me  je klicala moja draga prijateljica Irena iz Holandije.Ona mi vedno polepša dan,saj me vedno nasmeje.Všeč mi je,ker je to kar je.Še vedno zna poiskati tistega otroka v sebi,ki ga mnogo ljudi že zelo zgodaj pozabi na poti do materiala.Super sva počvekali in nasmejali.Popoldne sem šla pogledat k našima mini kozama Beli in Merlinu.Ma super sta.Seveda je bila z mano Zara,ki je bila zelo korajžna in se je jima samozavestno približala na en meter.A Bela je šla še dalje in se z izredno radovednostjo približevala Zari,ki je se je ritensko pomikala v zavetje k mojim nogam. No,žival je pametnejša od človeka in Bela se je ustavila na taki razdalji,ki je Zari ustrezala in tako sta se nemo opazovali.Merlin je seveda posnemal Belo in vsi štirje smo se lep čas gledali.Za njih ne vem,ampak jaz sem neizmerno uživala v tej živalski družbi.Nič praznega blebetanja,vpitja,kletvic......,le tišina.Škoda,da ljudje ne znamo biti večkrat taki,da bi opazovali živali in se od njih marsikaj naučili.
Prijeten popoldan se je prevesil v prijeten večer,saj me je poklicala bivša šefica.Adele se zmeraj srčno razveselim,saj je prijetna ženska z velikim srcem.Vedno je pripravljena pomagati in to njeno vrednoto zelo občudujem.Zmenili sva se,da greva na večerjo.Datum sicer še visi v zraku,ampak,za sveto mi je obljubila,da se bo to zgodilo v kratkem,takoj,ko bo imela prost večer v službi.
Vesela sem,da me obkrožajo ljudje,ki še poznajo vrednote.Svet namreč tone zaradi izgube le teh,finančna kriza je le simptom.Skromnost in dobroto so nekateri zamenjali s pohlepom in sovraštvom.
Noč je krasna in pred hišo opazujem ples kresnic.

Tih deževen dan

Včeraj je bil na koledarju Medard in glede na to,da je lilo ves dan,se nam obeta 40 več ali manj mokrih dni.Glede na to,da je v naši prelepi dolini obisk turistov odvisen ravno od vremena,se nam ne obeta kaj dobrega.Tudi današnje jutro je bilo sivo in megleno.Še napol v snu sem se odpravila v trgovino in tam srečala mojo dolgoletno in zelo drago prijateljico Vesno.Njen objem je bil kot balzam za mojo dušo,saj tako zgodaj zjutraj nisem ravno navdušena nad nekim čvekom kar z nekimi ljudmi. Moram priznati,da se v tem prelepem kraju raje držim bolj zase,ker večina okolice deluje name bolj pesimistično.No,je pa tudi kar nekaj ljudi,ki jih cenim,spoštujem in včasih z njimi zelo rada poklepetam. Skratka,spoštujem vse ljudi in se striktno držim načela: Ne delaj tistega drugim,kar sam nočeš,da delajo tebi!Pri sebi opažam,da se vsako leto bolj umikam v samoto in čedalje bolj uživam v družbi živali. Ob njih postanem neverjetno mirna in sproščena.
Popoldne je končno  sonce le pregnalo oblake in z Zaro sva se odpravili v Kobarid po manjših opravkih.Uživali sva,še posebno Zara,ki je sklenila novo prijateljstvo z mlado maltežanko Lili,jaz pa sem prijetno poklepetala z njeno lastnico,ki prihaja z Beograda.
Kljub slabemu vremenu sva medve preživeli krasen dan,torej deževen dan  ne more biti vzrok za slabo voljo.Ni slabih in ni dobrih dni .So samo dnevi. In samo od nas je odvisno kako jih bomo preživeli.
Prijeten in miren večer je zajel dolino,zunaj rahlo rosi poletni dež.Zara se je že pogreznila v globok spanec in gotovo sanja lepe sanje,saj je preživela krasen dan.
Komaj čakava novo jutro in z njim nov poletni dan,ki bo gotovo enkraten in neponovljiv!

življenje je lepo

Marsikdo se v mojem prelepem kraju s tem ne bi strinjal.Večina ljudi misli,da nam je življenje dano za trpljenje,čeprav imajo deloma prav;vendar tega ne gledajo s prave strani. Slabi dogodki in trenutki so nam poslani z določenim namenom.Z namenom,da se iz njih nekaj naučimo,sprejmimo jih kot darilo in ne kot kazen.Toda lažje je misliti negativno in se smiliti samemu sebi.S trpljenjem se pride do razsvetljenja,sam Jezus je to prestajal.Njega občudujem,občudujem zato,ker zaradi vsega hudega kar se mu je dogajalo,nikoli ni nikogar obsojal. Mi pa hitimo iskat krivca zunaj sebe.In to zadošča. Vendar to ni resnica,to je iluzija!Resnica je ta,da krivec ni izven nas,temveč v nas.Mi sami dajemo negativni pečat dogodku.
Vedeti moramo,da nam je poslano tisto kar tisti trenutek potrebujemo in kar je najbolje za nas,pa naj se nam zdi še tako tragično.Osvojiti moramo lekcijo.Toda lažje nam je tarnati in obsojati. Kmalu nas doleti naslednja lekcija in naslednja in še naslednja. Ponavljamo vedno ene in iste napake in še dalje tarnamo kako nam gre vse narobe. Seveda,če prve lekcije nismo osvojili,ne moremo dalje na drugo.
Sprejeti moramo dejstvo,da nič v življenju ni ne dobro ne slabo. Življenje samo je! Enostavno,kajne? In hkrati čudno,ker ni zapleteno.To namreč mi hočemo.Zakomplicirati življenje do maksimuma.
Ne iščimo izven nas,iščimo v nas! Umaknimo se za nekaj trenutkov v miren kotiček,globoko vdihnimo in se zazrimo vase. V svojem srcu bomo našli vse zaklade,ki jih iščemo nekje tam zunaj.
Ob notranjem miru bomo našli vse odgovore,srečo in nenazadnje resnico.Začnimo jutrišnji dan drugače,z lepo mislijo,z nasmeškom ali pa le z globokim vdihom. Opazujmo majhne otroke in živali in se od njih  učimo sproščenosti,neobremenjenosti in nenarejenosti.
Zara ravno sedaj leži na hrbtu z vsemi štirimi tačkami od sebe in gotovo sanja lepe sanje,saj taka sproščenost ne dovoljuje nočnih mor.Zdaj jo bom poskusila posnemati in sem prepričana,da bom tudi jaz sanjala lepe sanje,ki bodo uvod v lepo in drugačno jutro.

dobra volja

Zgodaj zjutraj me je klicala dobra prijateljica,ki je imela pripravljene sadike solate za moje bramorje. Takoj sem se lotila sajenja in potiho prosila bramorje,da naj se me vsaj malo usmilijo in pustijo nekaj pridelka tudi za nas,ljudi.Hkrati sem jim tudi zatrdila,da pa nikakor nisem obupala in naj se nimajo za zmagovalca.Dobre volje mi ne bo zmanjkalo,brez skrbi. Ne dam se!Prej nisem tako razmišljala,lansko leto pa sem osvojila tudi to lekcijo,ko sem tri tedne ležala v bolnici in bila operirana. V tistih treh tednih se je v sobi  v kateri sem ležala zamenjalo veliko žensk. Vsaka je imela svojo zgodbo in vsaka ta zgodba je bila nekaj posebnega in prav to mi je dajalo moči,da sem lažje dočakala operacijo. Še posebej sem občudovala Vido,ki je bila operirana zaradi raka na dojki. Koliko volje je bilo v njej in zaradi tega jo bom vedno občudovala.Še danes sva na zvezi in ko sem jo pred dvema mesecema srečala sem  bila res prijetno presenečena kako super izgleda. Občudujem te Vida! Skratka,občudujem vse ženske,ki so doživele tako izkušnjo. Rada sem v družbi takih ljudi,ker se od njih marsičesa naučim,v sebi nosijo modrost o življenju,kako ga čimbolj užiti in ceniti. Ti ljudje so dokaz,da dobra volja in zakon privlačnosti delujeta.
Ob takih ljudeh in njihovih zgodbah,sem že v bolnici dojela,da moja bolezen ni kazen,temveč darilo. Se sliši čudno? Nikakor.Bila mi je dana še ena možnost,da začnem uživat življenje s polno žlico,spoznala sem kdo je pravi prijatelj,ko mi gre malo slabše in srečala sem vse te čudovite ženske,ki so mi krajšale dolge bolnišnične dneve. Kaj je lahko še lepše in dragocenejše darilo?
Vse kar se nam dogaja,se nam dogaja z namenom.Nič ni naključje. Prejemamo lekcije,a le od nas je odvisno kaj se bomo iz njih naučili,da ne bomo v nedogled ponavljali vedno istih napak.Naloženo pa nam je samo toliko kot zmoremo,ne manj,ne več.
Ker je zunaj že večer,je čas pravi,da se pred spanjem zahvalim za vse,ki ste v mojem življenju! Vsi ste moji učitelji.
Za največ lekcij hvala moji zlati hčerki in najboljšemu možu,za najbolj pasje lekcije,pa hvala Zari,ki že debelo uro sladko spi. Lepe,sladke in poučne sanje!

Dober tek,polh!

Danes sva se z Zaro odločili preživeti del dopoldneva v naravi. Začuda je na moj klic urno skočila s kavča in njene velike okrogle očke so že neučakano zrle proti vratom. Odpravili sva se do naše lesene hiške,ki stoji ob robu gozda in že tako lepo jutro nama je polepšal naš polhek,ki v podstrehi domuje že kar nekaj let. Danes si je za zajtrk privoščil veliko jabolko,ki mu ga ponavadi nastavimo že zvečer. Glede na to,da so to predvsem nočne živalce,je ta naš polhi precej živahen in aktiven tudi podnevi. Zara se ga vsakokrat razveseli in zre v podstreho še dolgo potem,ko polhek po obilnem obedu že sladko drema. Kako malo potrebujejo te naše živali,da so srečne. Polhek jabolko,Zara družbo,ptice nekaj semen in veverica lešnik ali dva. Zakaj se ljudje vsaj malo ne zgledujemo po njih? Zakaj iščemo srečo v materialu,denarju,nekje izven sebe? Bistvo je v nas in ko to najdemo,smo resnično srečni. Je največje bogastvo,ki nič ne stane. Se sliši čudno,mar ne? Pa ni! Je v nas od vedno,toda od pehanja za materialom smo nanj le pozabili.Ustavimo se za trenutek,utišajmo misli in se zazrimo vase.Prijetno bomo presenečeni
Meni je ljub nauk moje učiteljice Ann,ki pravi:"Živi tukaj in zdaj!"
S preteklostjo nimamo več kaj početi,prihodnost pa je iluzija.Edina resnica je ta trenutek. Zaradi današnjega tempa življenja,pa smo z mislimi predvsem v prihodnosti in zato živimo nekje tam,ta trenutek pa gre mimo nas,ne,da bi ga užili.

Meni in Zari je bil sleherni trenutek današnjega dneva neprecenljiv in enkraten!

Aftertaxi

Prebudila sem se v sončno jutro.Kukavica za našo hišo je že pridno kukala,jaz pa si še napol v spanju pripravljam zajtrk. Tudi Zara se je skobacala iz njene košare in mi z njenim pogledom dala vedeti,da ji manjka še precej kitic spanja,zato je zbrala moči,skočila na kavč in zvita v klobčič zadremala.Moja razvada pa je zajtrkovati poleg nje in buljiti  v televizijo. Takoj me je predramil prispevek Aftertaxi,beseda me je zbodla v oči in na glas sem se spraševala,a res moramo pri vsaki stvari uporabljati  tujke. Ta taxi naj bi bil na voljo,da pelje veselo mladino po žuru domov.Razmišljala sem,da pravzaprav Slovenci pljuvamo v lastno skledo,ker za vsako stvar najdemo tuje ime,izraz...Kaj želimo dokazati s tem? Da smo bolj pomembni,opazni,prepoznavni? Meni je vse skupaj bedno.Slovenski jezik je naš jezik in jaz sem ponosna nanj,pa naj kdo ne šteje sem zraven slovenske politike. To je popolnoma druga zgodba in trenutno o njej nimam lepega mnenja. No,Zara si ob mojem godrnjanju ne pusti motiti in pridno nadaljuje z kdo ve katero kitico spanja. Moje jutro se nadaljuje z obiskom trgovine,nato pokopališča,  kjer moji zlati mami prižgem svečo.Ja,četrto leto že mineva odkar je odšla,jaz pa jo še vedno zelo pogrešam. Mislim,da mamine smrti ni nikoli moč popolnoma preboleti. Mama,z mano si v srcu vsak sleherni dan!
No,končno se spravim za štedilnik.Zara še vedno drema na kavču in ko jo pokličem,da greva lulat,se niti premakne ne. Besedo lulat sovraži,najbolj pa takrat,ko zunaj dežuje in si niti pomotoma ne želi zmočiti tačk. Z besednim vabilom ne dosežem nič,zato jo nesem po stopnicah na dvorišče. Na tleh si najprej pretegne prednje tačke,nato zadnje,nazadnje še široookooo zazeha,me zaspano pogleda in si misli: "A res moram lulat?"Na brzino opravi in že je na pol stopnic,potem pa ležat na balkon.Tam ima vse pod kontrolo,nič ji ne uide,je kot stare vaške babe.
Prijeten popoldan v naravi.Opazim veverico,ki veselo skakalja po leseni ograji,na sredi travnika pa še zajca dolgouhca.Gledam jaz njega in gleda on mene,nasmeh mi prekrije obraz. Vesela sem,da teh živalic ni strah in to je zame darilo dneva,da jih lahko čimveč časa opazujem. Marsikdo bi dal vse za tak prizor,marsikomu pa to ne pomeni popolnoma nič. Kdor se ne veseli takih drobnih stvari,je lahko samo nesrečen. Taki trenutki sestavljajo življenje. No,pa ne sodimo,da nam ne bo sojeno.To je rek moje drage učiteljice Ann in se ga trudim po najboljših močeh spoštovati.
Večer je in čas je za zalivanje vrta. "O,ti bramorji,živce mi rahljate. A je moja solata res tako dobra?" Pravijo,da ko seješ moraš sejati pol zase in pol za živali.To sem popolnoma upoštevala,vendar se je tudi v podzemlje bramorjev očitno zalezel tajkunizem. "Dragi moji tajkunčki,jaz se ne dam!" Bom pa v nedogled sadila in sadila....
Prekrasna zvezdnata noč je. Narava se je odela v tišino,k počitku. Le ježek se kot hruška kotali po našem bregu ob hiši. Hop,je že na cesti in hiti bog ve kam. Zare to tudi slučajno ne zanima,ker že dobro uro potuje v njenih pasjih sanjah. Lahko noč Zara!

.