Včeraj je bil poseben dan.Zame.Za naju.Na lepo sončno soboto,20.septembra,davnega leta 1986,sva se odločila,da bova skupaj v slabem in dobrem.Pri svojih rosnih 18.letih sem to odločitev sprejela tako samozavestno in pogumno,brez pomislekov in dvomov. Danes,s to pametjo,bi verjetno lep čas oklevala.To potrjuje dejstvo,da je mlad človek precej manj obremenjen z vsemi miselnimi vzorci,ki jih je prejemal od prednikov,oz.širše družbe. Z leti se počasi uokvirjamo v vedno manjši okvirček,tam čemimo in se zaradi tega počutimo varne,saj kot taki ustrezamo družbenim normativom.No,meni že lep čas ni preveč mar,če ustrezam večini ali ne.Dovolj mi je,da ustrezam tistim,ki me imajo radi tako kakršna sem in to mi je dovolj.V življenju imamo verjetno vsi nek ožji krog ljudi,ki jih imamo radi prav zaradi njih samih.Ker so enkratni taki kot so.
Moja zlata hčerka se tega zaveda,zato je na mojo srebrno poroko povabila le take ljudi.Tako,da sem poleg moje zlate mame, pogrešala še moji dve zelo dragi in dolgoletni prijateljici Ireno in Vesno.Irena je v daljni Holandiji,Vesno pa je zadržala gostinska služba.To sta dve zlati ženski,ki me nikoli v življenju nista razočarali in sta bili veliko krat z mano v dobrem in slabem.Rada vaju imam in hvala,da sta prisotni v mojem življenju!
Praznovanje je bila zamisel moje punčke in srečna sem,da jo imam v svojem življenju.Presenečenje je bilo popolno,v srebrnem stilu.Baloni,šopek iz vrtnic,pika na i pa dvonadstropna torta s poročnimi fotografijami izpred 25ih let.Solze sreče so mi tekle po licih,ko sem videla naju in ljudi,ki so naju imeli radi takrat in danes.Čeprav so nekateri že pokojni,sem čutila,da so včeraj z nama.Še posebno močno sem začutila v srcu prisotnost moje mame in to me je zelo osrečilo.Za ta srečni trenutek bi se rada zahvalila tudi Martini in Gregi,saj sta polna idej,ki znajo osrečiti človeka.Upam,da bosta polna idej tudi za najino zlato poroko.
Hvala vsem,ki ste v najinem življenju!
ponedeljek, 19. september 2011
nedelja, 11. september 2011
pametne glave
Dober mesec mineva od mojega zadnjega zapisa,ko sem zlivala moje tegobe na "papir".No,tisto je mimo in počutim se olajšano,ker na hrbtu nosim eno vrečo manj.Današnja nedelja ni nič kaj jesenska,saj je temperatura zrasla na 30 stopinj,tako,da naša Zara leži v senci kot bi jo kdo ustrelil, Bele in Merlina pa vročina ne moti,le da sta skupaj.Ponavadi namreč Bela preskoči ograjo in se veselo pase v polmetrski travi in tudi slučajno si ne pusti motiti,ko Merlin neutolažljivo joka in moleduje,da naj se vrne nazaj k njemu.Polhi marljivo nabirajo ozimnico in od časa do časa pod našo streho izbruhne prepir in pretep.Očitno je tajkunstvo tudi med njimi.Naša Uhlja pa nas vsak dan redno obišče in temeljito opravi inšpekcijski pregled po vsej parceli.Ah,te živalce so tako pristne!Ko bi le ljudje bili taki,pa bi bil na svetu raj.
Ravnokar poslušam po televiziji komentarje na temo 11.september in mi gre to pametovanje že precej na živce.Pred desetimi leti je ves svet napovedal vojno proti terorizmu in dejansko je že vseh deset let vojna.Izgubljenih deset let!Vse to je nekakšno v celofan zavito sranje.Bog ve kaj vse je v ozadju vsega tega.Definitivno denar in napihnjen ego petih ljudi.Kdor se bori proti vojni,je v bistvu za.Naj se začnejo boriti za mir,za pravičnost,za dobro! To je mati Tereza lepo povedala in z njo se popolnoma strinjam.
Naj vsaka država pomete pred svojim pragom.Ta preklet denar naj se ukine in naj se uvede blagovna menjava. Nekateri še niso dojeli,da smo vsi eno.5% ljudi bogati na račun 95% revnejših.
Recesija,podnebne spremembe,gospodarska rast,...vse to je en velik nateg!Cilj vsega je držati represijo nad narodi in jim vliti čim več strahu in ko je človek v krču,je nebogljen in neškodljiv.Ždi v kotu,tih,ponižen in čaka na navodila.
Srčno upam,da bo dobro premagalo zlo.
No,jaz se trudim vsak dan narediti dobro delo in občutek je odličen.Ni denarja,ki bi ti bolj zapolnil srce s srečo,kot ta občutek,ko veš,da si nekoga osrečil. Pa čeprav je to živalca.Je živo bitje kot mi in tudi ona si želi živeti in do tega ima vso pravico.
Jesen je moj čas,ker obožujem njen vonj in barve.Vsak dan je tišji in če se zazreš,lahko očitno vidiš,kako se narava pripravlja k počitku.Počasi,a vztrajno.V svojem popolnem ritmu,ki mu človek nikoli ne bo dorasel.
Ravnokar poslušam po televiziji komentarje na temo 11.september in mi gre to pametovanje že precej na živce.Pred desetimi leti je ves svet napovedal vojno proti terorizmu in dejansko je že vseh deset let vojna.Izgubljenih deset let!Vse to je nekakšno v celofan zavito sranje.Bog ve kaj vse je v ozadju vsega tega.Definitivno denar in napihnjen ego petih ljudi.Kdor se bori proti vojni,je v bistvu za.Naj se začnejo boriti za mir,za pravičnost,za dobro! To je mati Tereza lepo povedala in z njo se popolnoma strinjam.
Naj vsaka država pomete pred svojim pragom.Ta preklet denar naj se ukine in naj se uvede blagovna menjava. Nekateri še niso dojeli,da smo vsi eno.5% ljudi bogati na račun 95% revnejših.
Recesija,podnebne spremembe,gospodarska rast,...vse to je en velik nateg!Cilj vsega je držati represijo nad narodi in jim vliti čim več strahu in ko je človek v krču,je nebogljen in neškodljiv.Ždi v kotu,tih,ponižen in čaka na navodila.
Srčno upam,da bo dobro premagalo zlo.
No,jaz se trudim vsak dan narediti dobro delo in občutek je odličen.Ni denarja,ki bi ti bolj zapolnil srce s srečo,kot ta občutek,ko veš,da si nekoga osrečil. Pa čeprav je to živalca.Je živo bitje kot mi in tudi ona si želi živeti in do tega ima vso pravico.
Jesen je moj čas,ker obožujem njen vonj in barve.Vsak dan je tišji in če se zazreš,lahko očitno vidiš,kako se narava pripravlja k počitku.Počasi,a vztrajno.V svojem popolnem ritmu,ki mu človek nikoli ne bo dorasel.
torek, 2. avgust 2011
mene ni nikoli nikjer
Pred nekaj dnevi,za moj rojstni dan,sem prejela ustno voščilo med katerim so bile tudi besede:"Saj ti imaš itak že dosti denarja in bi ga lahko še meni kaj dala."Ne,to ni bila Zara,ona ima srce polno ljubezni,to je bil človek,ki ima namesto srca kamen.Sicer sem takih opazk navajena že od malih nog,pa vendar vsakokrat zarežejo v srce.In danes se je ta opazka zopet ponovila in zopet zarezala v srce,za piko na i pa še ena storjena krivica.Krivica,ki jo ne prenesem in boli huje kot vsaka klofuta. In kar je še najhuje,se je ta krivica storila moji zlati hčerki.Tu pa postanem levinja,ki brani svoje mladiče.Ne,nisem rjovela,to sem že zdavnaj prerasla in nikakor se ne mislim spuščati na nivo duhovnih invalidov.Ponosno sem molče prenesla to bolečino,vendar trdno odločena,da je bila to zadnja.Po 43.letih lekcij sem končno dojela,kaj mi hoče Bog ali višja inteligenca povedati,oziroma naučiti:"Punca,pretrgaj končno to krhko vez,ker jo samo še ti držiš v roki,pokaži,da imaš samozavest in stopi stopnico višje!"
Po tem prejetem nauku sem se počutila zelo umirjeno in to je bil samo pritrdilen odgovor,da sem se pravilno odločila.Čutim veliko olajšanje,ker danes obračam nov list in začenjam z novim poglavjem v katerem enega,dveh,ali več ljudi ne bo omenjanih.Dajem prostor novemu in novim ljudem.Ljudem,ki nosijo v sebi spontano ljubezen,ljudem,ki jim nekaj pomenim in me sprejemajo tako kot sem in mi s tem pokažejo,da sem zaželena.
43 let sem se trudila ugajati in dokazovati,da sem tudi jaz dobra in pridna punčka. In v vseh teh letih nisem nikoli slišala ene same odkritosrčne pohvale.Vse je bilo samoumevno,pa naj sem se še tako trudila.
Sem taka kot sem in taka sem najboljša! In ta,ki me je spočel in me že vse življenje zavrača,zavedno ali nezavedno,v bistvu zavrača sebe.Zanika svoj obstoj!
Ne obsojam,da mi ne bo sojeno.Tukaj mi pomaga verz iz svetega pisma:"Oče,odpusti jim,saj ne vedo kaj delajo."
Odpuščam.Zato,da bo meni lažje.Ker si zaslužim najboljše!
Do danes,dragi človek in ostali,ki ste se na vse muke trudili biti lepi z mano in ste mi kazali vaše narejene nasmeške,ter me trpeli v vaši družbi,ker se pač to z bližnjimi MORA,vam od jutri dalje ni treba več početi tega.Lahko snamete krinke in pokažete pravi obraz.Jaz vas sprejemam take kot ste.Hvala za vse lekcije iz katerih sem se naučila samospoštovanja,samozavesti in kar je najvažnejše-LJUBEZNI!
Imam samo eno hčerko,ker me je bilo blazno strah,da če bi imela še enega otroka,da bi tudi jaz počela enako.Delala razlike med njima.Ta bolečina je meni 43 let rezala v srce.
Kljub vsemu sem danes ponosna nase,ker uporabljam svoje roke in mislim s svojo glavo."Kar te ne ubije,te okrepi!"
Jutri je nov dan in odpiram vrata novim ljudem in dajem prostor novim stvarem.Staro se mora opustiti,da lahko nastopi novo!
Po tem prejetem nauku sem se počutila zelo umirjeno in to je bil samo pritrdilen odgovor,da sem se pravilno odločila.Čutim veliko olajšanje,ker danes obračam nov list in začenjam z novim poglavjem v katerem enega,dveh,ali več ljudi ne bo omenjanih.Dajem prostor novemu in novim ljudem.Ljudem,ki nosijo v sebi spontano ljubezen,ljudem,ki jim nekaj pomenim in me sprejemajo tako kot sem in mi s tem pokažejo,da sem zaželena.
43 let sem se trudila ugajati in dokazovati,da sem tudi jaz dobra in pridna punčka. In v vseh teh letih nisem nikoli slišala ene same odkritosrčne pohvale.Vse je bilo samoumevno,pa naj sem se še tako trudila.
Sem taka kot sem in taka sem najboljša! In ta,ki me je spočel in me že vse življenje zavrača,zavedno ali nezavedno,v bistvu zavrača sebe.Zanika svoj obstoj!
Ne obsojam,da mi ne bo sojeno.Tukaj mi pomaga verz iz svetega pisma:"Oče,odpusti jim,saj ne vedo kaj delajo."
Odpuščam.Zato,da bo meni lažje.Ker si zaslužim najboljše!
Do danes,dragi človek in ostali,ki ste se na vse muke trudili biti lepi z mano in ste mi kazali vaše narejene nasmeške,ter me trpeli v vaši družbi,ker se pač to z bližnjimi MORA,vam od jutri dalje ni treba več početi tega.Lahko snamete krinke in pokažete pravi obraz.Jaz vas sprejemam take kot ste.Hvala za vse lekcije iz katerih sem se naučila samospoštovanja,samozavesti in kar je najvažnejše-LJUBEZNI!
Imam samo eno hčerko,ker me je bilo blazno strah,da če bi imela še enega otroka,da bi tudi jaz počela enako.Delala razlike med njima.Ta bolečina je meni 43 let rezala v srce.
Kljub vsemu sem danes ponosna nase,ker uporabljam svoje roke in mislim s svojo glavo."Kar te ne ubije,te okrepi!"
Jutri je nov dan in odpiram vrata novim ljudem in dajem prostor novim stvarem.Staro se mora opustiti,da lahko nastopi novo!
sreda, 27. julij 2011
julijski večer
Že kar nekaj časa je minilo odkar sem napisala zadnji blog. Mogoče je vzrok temu,da sem se počutila prazno,zdolgočaseno. Ja,bolj malo se mi dogaja.V našem kraju ni nič kaj posebno novega,čenče me pa itak ne zanimajo.V politiki je pestro,še se krade,delavci obupanih obrazov zrejo v prihodnost,po svetu vlada korupcija,recesija in nasilje vseh oblik. Na bruhanje mi gre.Kje so osnovne vrednote? Kam to pelje? Definitivno v pogubo.
No,naša Zara se ne meni kaj preveč za vso to svinjarijo,ona je zadovoljna z malenkostmi.Zakaj se ne ravnamo po živalih,se včasih sprašujem.Kako malo jim je treba,da so srečne in zadovoljne.Koliko pa rabi človek za srečo? Milijone! Zakaj pa? Za lepo in normalno življenje miljoni niso potrebni in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.Manj je več.
Zara je presrečna,ko jo peljem na travnik pogledat naši kozici Belo in Merlina in jaz sem srečna,ko opazujem njihovo pristno prijateljstvo.Po eni uri smo vsi srečni,pa nismo rabili niti centa. Naš Polhi je srečen,ko dobi jabolko in v zahvalo se nam nastavlja pred kamerami in fotoaparati.Zanj sem prepričana,da je zvezda po večini evropskih držav.Opazujem srečo in nasmejane obraze naših turistov,ki ga slikajo z vseh strani.In za ta trenutek sreče niso rabili niti centa. Tudi naša muca Uhlja od sreče in zadovoljstva zamijavka in zaprede,ko ji nalijemo mleka.Potem se še doooolgo drgne ob naše noge za zahvalo.Opazujmo te naše živalce in se nekaj naučimo od njih.Ne rabijo milijonov,niti bančnih računov povsod po svetu in niti odvečnega materiala.Pa vendarle preživijo in so zadovoljne s čisto malimi rečmi in kančkom človeške topline in ljubezni.Živijo v harmoniji s človekom,pa vendar so mojstri v zaznavanju negativne energije,ki jo nekateri ljudje nosijo v sebi. Najbolj mi je odurno poslušati kako je medved "vdrl" v vas,ki je mimogrede, tik ob robu gozda,oziroma kako je napadel človeka,ki je globoko v gozdu nabiral gobe in medevedu dobesedno stopil na glavo.Lepo prosim? Kje je tu zdrava kmečka logika? Rezultat tega brezumja je seveda odstrel medveda.Še hujša je izjava pisarniških bebcev,da je medvede treba redno streljati,češ,da se s tem vzpostavlja red v naravi.Ja,pa kaj še! Ubogi bebasti človek bo pametnejši od narave in njenih ciklov? V naravi vlada popoln red in to že od samega začetka,človek pa je zver,ki to ruši.In to za velik denar.Nam pa nakladajo,da bo reciklaža rešila učinek tople grede.So že kdaj slišali za ledeno dobo?
Vse te pravljice in prazna blebetanja temeljijo na denarju,to je edino in neizpodbitno dejstvo.
Ko sem že pri segrevanju ozračja,konec julija je,temperatura čez dan ne preseže 23stopinjC.Vzrok je verjetno ta,da smo s prvim julijem začeli reciklirati odpadke.Bravo mi!
Kljub vsemu je danes lep julijski večer,Zara leži na hrbtu in že glasno smrči,v naravi vlada mir,ljudje pa tonejo v kaos,ki jim ga narekuje politika.Medve z Zaro se ne dava in uživava v tem hladnem julijskem večeru.
No,naša Zara se ne meni kaj preveč za vso to svinjarijo,ona je zadovoljna z malenkostmi.Zakaj se ne ravnamo po živalih,se včasih sprašujem.Kako malo jim je treba,da so srečne in zadovoljne.Koliko pa rabi človek za srečo? Milijone! Zakaj pa? Za lepo in normalno življenje miljoni niso potrebni in nihče me ne bo prepričal v nasprotno.Manj je več.
Zara je presrečna,ko jo peljem na travnik pogledat naši kozici Belo in Merlina in jaz sem srečna,ko opazujem njihovo pristno prijateljstvo.Po eni uri smo vsi srečni,pa nismo rabili niti centa. Naš Polhi je srečen,ko dobi jabolko in v zahvalo se nam nastavlja pred kamerami in fotoaparati.Zanj sem prepričana,da je zvezda po večini evropskih držav.Opazujem srečo in nasmejane obraze naših turistov,ki ga slikajo z vseh strani.In za ta trenutek sreče niso rabili niti centa. Tudi naša muca Uhlja od sreče in zadovoljstva zamijavka in zaprede,ko ji nalijemo mleka.Potem se še doooolgo drgne ob naše noge za zahvalo.Opazujmo te naše živalce in se nekaj naučimo od njih.Ne rabijo milijonov,niti bančnih računov povsod po svetu in niti odvečnega materiala.Pa vendarle preživijo in so zadovoljne s čisto malimi rečmi in kančkom človeške topline in ljubezni.Živijo v harmoniji s človekom,pa vendar so mojstri v zaznavanju negativne energije,ki jo nekateri ljudje nosijo v sebi. Najbolj mi je odurno poslušati kako je medved "vdrl" v vas,ki je mimogrede, tik ob robu gozda,oziroma kako je napadel človeka,ki je globoko v gozdu nabiral gobe in medevedu dobesedno stopil na glavo.Lepo prosim? Kje je tu zdrava kmečka logika? Rezultat tega brezumja je seveda odstrel medveda.Še hujša je izjava pisarniških bebcev,da je medvede treba redno streljati,češ,da se s tem vzpostavlja red v naravi.Ja,pa kaj še! Ubogi bebasti človek bo pametnejši od narave in njenih ciklov? V naravi vlada popoln red in to že od samega začetka,človek pa je zver,ki to ruši.In to za velik denar.Nam pa nakladajo,da bo reciklaža rešila učinek tople grede.So že kdaj slišali za ledeno dobo?
Vse te pravljice in prazna blebetanja temeljijo na denarju,to je edino in neizpodbitno dejstvo.
Ko sem že pri segrevanju ozračja,konec julija je,temperatura čez dan ne preseže 23stopinjC.Vzrok je verjetno ta,da smo s prvim julijem začeli reciklirati odpadke.Bravo mi!
Kljub vsemu je danes lep julijski večer,Zara leži na hrbtu in že glasno smrči,v naravi vlada mir,ljudje pa tonejo v kaos,ki jim ga narekuje politika.Medve z Zaro se ne dava in uživava v tem hladnem julijskem večeru.
ponedeljek, 20. junij 2011
poletna meglica
Jutro je bilo oblečeno v prosojno poletno meglico.Ta misel me spominja dneva izpred par let,ko sva s sodelavcem Janijem sestavljala filmski scenarij na to temo.Ker sva oba romantični duši, so se najine misli hitro sestavljale v na glas izgovorjene stavke in kaj hitro je nastal prvi del limonade. Ona se je v jutranji rosi sprehajala oblečena le v belo prosojno srajco,skozi meglico so prodirali sončni žarki in božali njene dolge valovite lase........In bla,bla,bla.
Ja,čisto sva "not padla".Ja,Jani je res razgledan in dober človek in nekako kar ne paše v ta naš kraj.Njega si predstavljam bolj nekje v Toskani ali na Elizejskih poljanah v družbi umetnikov.
Danes me je klicala moja draga prijateljica Irena iz Holandije.Ona mi vedno polepša dan,saj me vedno nasmeje.Všeč mi je,ker je to kar je.Še vedno zna poiskati tistega otroka v sebi,ki ga mnogo ljudi že zelo zgodaj pozabi na poti do materiala.Super sva počvekali in nasmejali.Popoldne sem šla pogledat k našima mini kozama Beli in Merlinu.Ma super sta.Seveda je bila z mano Zara,ki je bila zelo korajžna in se je jima samozavestno približala na en meter.A Bela je šla še dalje in se z izredno radovednostjo približevala Zari,ki je se je ritensko pomikala v zavetje k mojim nogam. No,žival je pametnejša od človeka in Bela se je ustavila na taki razdalji,ki je Zari ustrezala in tako sta se nemo opazovali.Merlin je seveda posnemal Belo in vsi štirje smo se lep čas gledali.Za njih ne vem,ampak jaz sem neizmerno uživala v tej živalski družbi.Nič praznega blebetanja,vpitja,kletvic......,le tišina.Škoda,da ljudje ne znamo biti večkrat taki,da bi opazovali živali in se od njih marsikaj naučili.
Prijeten popoldan se je prevesil v prijeten večer,saj me je poklicala bivša šefica.Adele se zmeraj srčno razveselim,saj je prijetna ženska z velikim srcem.Vedno je pripravljena pomagati in to njeno vrednoto zelo občudujem.Zmenili sva se,da greva na večerjo.Datum sicer še visi v zraku,ampak,za sveto mi je obljubila,da se bo to zgodilo v kratkem,takoj,ko bo imela prost večer v službi.
Vesela sem,da me obkrožajo ljudje,ki še poznajo vrednote.Svet namreč tone zaradi izgube le teh,finančna kriza je le simptom.Skromnost in dobroto so nekateri zamenjali s pohlepom in sovraštvom.
Noč je krasna in pred hišo opazujem ples kresnic.
Ja,čisto sva "not padla".Ja,Jani je res razgledan in dober človek in nekako kar ne paše v ta naš kraj.Njega si predstavljam bolj nekje v Toskani ali na Elizejskih poljanah v družbi umetnikov.
Danes me je klicala moja draga prijateljica Irena iz Holandije.Ona mi vedno polepša dan,saj me vedno nasmeje.Všeč mi je,ker je to kar je.Še vedno zna poiskati tistega otroka v sebi,ki ga mnogo ljudi že zelo zgodaj pozabi na poti do materiala.Super sva počvekali in nasmejali.Popoldne sem šla pogledat k našima mini kozama Beli in Merlinu.Ma super sta.Seveda je bila z mano Zara,ki je bila zelo korajžna in se je jima samozavestno približala na en meter.A Bela je šla še dalje in se z izredno radovednostjo približevala Zari,ki je se je ritensko pomikala v zavetje k mojim nogam. No,žival je pametnejša od človeka in Bela se je ustavila na taki razdalji,ki je Zari ustrezala in tako sta se nemo opazovali.Merlin je seveda posnemal Belo in vsi štirje smo se lep čas gledali.Za njih ne vem,ampak jaz sem neizmerno uživala v tej živalski družbi.Nič praznega blebetanja,vpitja,kletvic......,le tišina.Škoda,da ljudje ne znamo biti večkrat taki,da bi opazovali živali in se od njih marsikaj naučili.
Prijeten popoldan se je prevesil v prijeten večer,saj me je poklicala bivša šefica.Adele se zmeraj srčno razveselim,saj je prijetna ženska z velikim srcem.Vedno je pripravljena pomagati in to njeno vrednoto zelo občudujem.Zmenili sva se,da greva na večerjo.Datum sicer še visi v zraku,ampak,za sveto mi je obljubila,da se bo to zgodilo v kratkem,takoj,ko bo imela prost večer v službi.
Vesela sem,da me obkrožajo ljudje,ki še poznajo vrednote.Svet namreč tone zaradi izgube le teh,finančna kriza je le simptom.Skromnost in dobroto so nekateri zamenjali s pohlepom in sovraštvom.
Noč je krasna in pred hišo opazujem ples kresnic.
četrtek, 9. junij 2011
Tih deževen dan
Včeraj je bil na koledarju Medard in glede na to,da je lilo ves dan,se nam obeta 40 več ali manj mokrih dni.Glede na to,da je v naši prelepi dolini obisk turistov odvisen ravno od vremena,se nam ne obeta kaj dobrega.Tudi današnje jutro je bilo sivo in megleno.Še napol v snu sem se odpravila v trgovino in tam srečala mojo dolgoletno in zelo drago prijateljico Vesno.Njen objem je bil kot balzam za mojo dušo,saj tako zgodaj zjutraj nisem ravno navdušena nad nekim čvekom kar z nekimi ljudmi. Moram priznati,da se v tem prelepem kraju raje držim bolj zase,ker večina okolice deluje name bolj pesimistično.No,je pa tudi kar nekaj ljudi,ki jih cenim,spoštujem in včasih z njimi zelo rada poklepetam. Skratka,spoštujem vse ljudi in se striktno držim načela: Ne delaj tistega drugim,kar sam nočeš,da delajo tebi!Pri sebi opažam,da se vsako leto bolj umikam v samoto in čedalje bolj uživam v družbi živali. Ob njih postanem neverjetno mirna in sproščena.
Popoldne je končno sonce le pregnalo oblake in z Zaro sva se odpravili v Kobarid po manjših opravkih.Uživali sva,še posebno Zara,ki je sklenila novo prijateljstvo z mlado maltežanko Lili,jaz pa sem prijetno poklepetala z njeno lastnico,ki prihaja z Beograda.
Kljub slabemu vremenu sva medve preživeli krasen dan,torej deževen dan ne more biti vzrok za slabo voljo.Ni slabih in ni dobrih dni .So samo dnevi. In samo od nas je odvisno kako jih bomo preživeli.
Prijeten in miren večer je zajel dolino,zunaj rahlo rosi poletni dež.Zara se je že pogreznila v globok spanec in gotovo sanja lepe sanje,saj je preživela krasen dan.
Komaj čakava novo jutro in z njim nov poletni dan,ki bo gotovo enkraten in neponovljiv!
Popoldne je končno sonce le pregnalo oblake in z Zaro sva se odpravili v Kobarid po manjših opravkih.Uživali sva,še posebno Zara,ki je sklenila novo prijateljstvo z mlado maltežanko Lili,jaz pa sem prijetno poklepetala z njeno lastnico,ki prihaja z Beograda.
Kljub slabemu vremenu sva medve preživeli krasen dan,torej deževen dan ne more biti vzrok za slabo voljo.Ni slabih in ni dobrih dni .So samo dnevi. In samo od nas je odvisno kako jih bomo preživeli.
Prijeten in miren večer je zajel dolino,zunaj rahlo rosi poletni dež.Zara se je že pogreznila v globok spanec in gotovo sanja lepe sanje,saj je preživela krasen dan.
Komaj čakava novo jutro in z njim nov poletni dan,ki bo gotovo enkraten in neponovljiv!
ponedeljek, 6. junij 2011
življenje je lepo
Marsikdo se v mojem prelepem kraju s tem ne bi strinjal.Večina ljudi misli,da nam je življenje dano za trpljenje,čeprav imajo deloma prav;vendar tega ne gledajo s prave strani. Slabi dogodki in trenutki so nam poslani z določenim namenom.Z namenom,da se iz njih nekaj naučimo,sprejmimo jih kot darilo in ne kot kazen.Toda lažje je misliti negativno in se smiliti samemu sebi.S trpljenjem se pride do razsvetljenja,sam Jezus je to prestajal.Njega občudujem,občudujem zato,ker zaradi vsega hudega kar se mu je dogajalo,nikoli ni nikogar obsojal. Mi pa hitimo iskat krivca zunaj sebe.In to zadošča. Vendar to ni resnica,to je iluzija!Resnica je ta,da krivec ni izven nas,temveč v nas.Mi sami dajemo negativni pečat dogodku.
Vedeti moramo,da nam je poslano tisto kar tisti trenutek potrebujemo in kar je najbolje za nas,pa naj se nam zdi še tako tragično.Osvojiti moramo lekcijo.Toda lažje nam je tarnati in obsojati. Kmalu nas doleti naslednja lekcija in naslednja in še naslednja. Ponavljamo vedno ene in iste napake in še dalje tarnamo kako nam gre vse narobe. Seveda,če prve lekcije nismo osvojili,ne moremo dalje na drugo.
Sprejeti moramo dejstvo,da nič v življenju ni ne dobro ne slabo. Življenje samo je! Enostavno,kajne? In hkrati čudno,ker ni zapleteno.To namreč mi hočemo.Zakomplicirati življenje do maksimuma.
Ne iščimo izven nas,iščimo v nas! Umaknimo se za nekaj trenutkov v miren kotiček,globoko vdihnimo in se zazrimo vase. V svojem srcu bomo našli vse zaklade,ki jih iščemo nekje tam zunaj.
Ob notranjem miru bomo našli vse odgovore,srečo in nenazadnje resnico.Začnimo jutrišnji dan drugače,z lepo mislijo,z nasmeškom ali pa le z globokim vdihom. Opazujmo majhne otroke in živali in se od njih učimo sproščenosti,neobremenjenosti in nenarejenosti.
Zara ravno sedaj leži na hrbtu z vsemi štirimi tačkami od sebe in gotovo sanja lepe sanje,saj taka sproščenost ne dovoljuje nočnih mor.Zdaj jo bom poskusila posnemati in sem prepričana,da bom tudi jaz sanjala lepe sanje,ki bodo uvod v lepo in drugačno jutro.
Vedeti moramo,da nam je poslano tisto kar tisti trenutek potrebujemo in kar je najbolje za nas,pa naj se nam zdi še tako tragično.Osvojiti moramo lekcijo.Toda lažje nam je tarnati in obsojati. Kmalu nas doleti naslednja lekcija in naslednja in še naslednja. Ponavljamo vedno ene in iste napake in še dalje tarnamo kako nam gre vse narobe. Seveda,če prve lekcije nismo osvojili,ne moremo dalje na drugo.
Sprejeti moramo dejstvo,da nič v življenju ni ne dobro ne slabo. Življenje samo je! Enostavno,kajne? In hkrati čudno,ker ni zapleteno.To namreč mi hočemo.Zakomplicirati življenje do maksimuma.
Ne iščimo izven nas,iščimo v nas! Umaknimo se za nekaj trenutkov v miren kotiček,globoko vdihnimo in se zazrimo vase. V svojem srcu bomo našli vse zaklade,ki jih iščemo nekje tam zunaj.
Ob notranjem miru bomo našli vse odgovore,srečo in nenazadnje resnico.Začnimo jutrišnji dan drugače,z lepo mislijo,z nasmeškom ali pa le z globokim vdihom. Opazujmo majhne otroke in živali in se od njih učimo sproščenosti,neobremenjenosti in nenarejenosti.
Zara ravno sedaj leži na hrbtu z vsemi štirimi tačkami od sebe in gotovo sanja lepe sanje,saj taka sproščenost ne dovoljuje nočnih mor.Zdaj jo bom poskusila posnemati in sem prepričana,da bom tudi jaz sanjala lepe sanje,ki bodo uvod v lepo in drugačno jutro.
Naročite se na:
Objave (Atom)