copate in pižama

Včeraj je bil spet en krasen novemberski dan.Hladen,a brez oblaka na nebu.Precej neznačilno,ker naj bi bil zdaj čas sivine in depre.No,Ljubljana v celoti dosega jesenske normative.Včeraj sva se z mojo polovico odpravila na Kras k moji ljubljeni Viktoriji,prijetni,žilavi 76.letnici.Spoznale sva se lansko leto v bolnici,kjer sva si delili sobo.No,v vsaki še tako slabi stvari je nekaj dobrega,to,da spoznaš fejst ljudi.
Prisrčno sva se objeli in prijetno pokramljali,da ne govorim o prekrasnem pršutu in domačem teranu,ki spadajo na mizo kraševcev.Obožujem to domačo hrano,pridelano z ljubeznijo,obožujem poslušati kraševsko narečje in seveda obožujem Viktorijo,ki me precej spominja na mojo nono.
Skratka,bilo je lepo,vključno z vožnjo po razgibani kraški pokrajini,kjer sem občudovala čudovito obarvan ruj.
Zakaj sem omenjala copate in pižamo? A ja! Že v začetku oktobra sem se začela pripravljati na dolgoooo in sivooo jesen in sem kupila novo toplo pižamo in copate,take kosmate s cofki. Imela sem plan,da bom dva dni lenarila na kavču s knjigo in kakšnim dobrim filmom,zrla skozi okno v sivino,a mi je to prekrasno vreme zbilo voljo do pižame in copat.
No,zdaj čakam na december in tudi nanj sem dobro pripravljena.S pižamo,copati in zalogo terana,tako,da mi depra tudi slučajno ne pride do živega ha,ha,ha.

naša draga Lidija

Vedno,ko slišim to pesem,me spomnin ponese v mlada leta.V tista leta,ko je bila moja nona Lidija še med nami.Bila je neverjetna ženska.Prijazna,izredno suha,a neizmerno žilava.Hvala,ti,nona,da imam tvoje gene in lahko jem v nedogled in bo kljub temu moja postava primerna za Milano,Pariz...Malo heca mora biti,resnično pa bi si želela biti malo bolj obilna.Vsaj v določene predele,ha ha,ha! Naša nona je bila verjetno najboljša kuharica in tako dobro verjetno ne bom nikoli več jedla.Ženska je imela dobesedno zlate roke.Iz njenega zelenjavnega vrta je mineštra,oziroma politika,kot jo je ona imenovala, bila neverjetno  kulinarično čudo z božanskim okusom.Potico je ona spekla kar tako,mimogrede.Jaz se nanjo namreč psihično pripravljam že vse moje življenje. Če bi bila jaz takrat malo starejša,bi gotovo z mojo drago nonico uspele z gostilno. Ne pomnim,da bi se bilo katera jed njej ponesrečila. Razen enkrat,ko smo prišli s polja in se je lotila delat marmeladne štruklje in ji še toplo krompirjevo testo ni hotelo "vkup," je le tega zabrisala v sobna vrata,katere je ravno takrat odprl naš noni Pepi.Šokirano jo je pogledal in rekel:"Ja,Lidja,kruce fiks,kej je pa tu zdej?"
"Ja,tku je tu,č mamo kusilo pu vujaško,točno upudan,"mu je odrezavo odgovorila .
V glavnem,ta naša nona je bila univerzalna ženska.Ne samo,da je bila odlična kuharica,znala je šivati,štrikati in bila je samouk za jezike.Aktivno je obvladala nizozemščino in nemščino,pasivno pa italijanščino in malo francoščine.Bila je tudi biznismenka,saj je ena izmed prvih imela kamp.
Skratka,nona Lidija in noni Pepi sta mi v veliki meri lepšala otroštvo.Pri njima je bilo dovoljeno skoraj vse.V vasici ob sotočju reke Soče in Koritnice je bilo vse kar sem imela takrat najraje.Nona Lidija,noni Pepi,najboljša prijateljica Irena in najbolj zanimiva soseda Liza,ki je edina imela črnobel televizor in nepozabno kmečko peč.
"Pojta,usjdta se gore n pejč,d wama n zmrzne rt;"nama je z Ireno rekla vsak hladen zimski večer. Potem nama je pripovedovala zgodbe iz vojnih časov,katere sva odprtih ust poslušale in zaradi njenega zanimivega opisovanja,sva si jih tako živo predstavljali,da televizija sploh ni bila pomembna.
Zimske večere sva potem z nono podaljšale še z igranjem Črnega Petra.Uboga nona,tako sem goljufala,ona pa je uživala,ko sem zmagovala.Včasih je nono,ki je tudi hodil spat po vojaško in to ob 20.00,prilomastil iz sobe in zarobantil: "Lidja,a ti vjš kaj je ura,utrok muore spat!"
"Ja,Pepi glih še dno rundo udigrawa,"ga je mirila nona.
Zjutraj,ko me je po kvartopirski noči zbujal k zajtrku me je vedno zbadal: "Ku je,a? A s še zspana? Maš uči ku mirkuca.Zdej pujej fruošk an zmisl se kej buomu z kusilo."
"Pljnto an mljko",sem mu odgovorila.
"A s slišala Lidja?!"
"Kej je djla,buo jdla Pepi?"
"Jou,ku s ti gljuha.Skuhi pljntooo an mljkooo!"
"Ja,Pepi ,saj nism gljuhaaa!"
Res so bila super ta leta,nikoli jih ne bom pozabila.Pepi,Lidija in Liza so že dolgo na oni strani,a vendar v mojem srcu še tako živi.Irena,upam,da tudi ti hraniš v srcu vse te lepe spomine.
Kej naj rečm: Buoh wem dej zdrawje an hwala z use!Rada wes mam!

prižgimo svečko manj

Z Zaro sva se prebudile v čudovito jutro.Dokaj nenavadno za november,ki naj bi veljal za siv in depresiven.Po poznem zajtrku sva se odpravile na potep na Lesičje Vodenca z razlogom,da Zara ogleduje krave in ovce,ki se še vedno pasejo zunaj.Zara bi jih nemo opazovala ure in ure,jaz pa z njo vred,saj ne blebetajo neumnosti in na človeka delujejo precej umirjeno za razliko od ljudi.Mogoče se sliši neumno,ampak mene živali napolnijo z mirom.In ko sem tako mirna,me prevzame vsa narava.Čudovito je zreti v naše hribe,ki so odeti v nešteto jesenskih barv,zreti v azurno nebo,poslušati šumenje listja pod nogami.To je zame popolna meditacija.Občutek,da si eno z naravo.
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu  poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me  ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!

Ego

Po vročem septembru je končno prišla jesen,ne,pardon,zima.Čez noč je iz 28 stopinj padlo na borih 5 in ponekod je zapadlo celo nekaj snega.Ja,ni kaj,svet se drastično spreminja iz dneva v dan in vreme mu očitno sledi.Narava je ob teh ekstremih vidno zmedena,saj je listje po drevju še zeleno,pa tudi hruške so v začetku oktobra zacvetele.Naši polhi kar nočejo še spat in na naši podstrehi je pravi direndaj.Le naša Zara s spanjem nima problemov,saj brezskrbno zakinka kjerkoli.
Ti naši polhi me precej spominjajo na naše politike,ki zganjajo direndaj,kdo bo zasedel na decemberskih volitvah stolček,oz.korito.Res,da je to korito že precej prazno,a pohlep je prevelik.Človeka sili na bruhanje ob gledanju in poslušanju njihovih puhlih in obrabljenih fraz.Da ne omenjam kako se lahko človek poniža,da le pride vsaj z eno roko v korito.Razni analitiki nam blebetajo o vseh mogočih napihnjenih nepremičninskih in finančnih balonih,nobeden pa ni niti toliko dozorel,da bi začel najprej pri sebi in videl svoj prenapihnjeni ego.
Vsak duhovni učitelj vedno svetuje,da mora vsak začeti pri sebi,sam se moraš spremeniti,da se bodo drugi spremenili.Ti pohlepneži pa delajo ravno obratno.
Ljudje,ki imajo v sebi še nekaj vrednot se počasi prebujajo iz sna in počasi polnijo ulice.In teh je vsak dan več in vsak dan je v njih več poguma.
Strah in represija,ki jih peščica bogatunov izvaja nad ljudmi počasi a vztrajno hlapi.Vojna proti terorizmu,finančna kriza,ekonomska kriza,razne živalske gripe in še veliko ostalega sranja,vse to je ljudi držalo v strahu in ko je človek prestrašen,je v krču in tiho,ubogljivo čaka na navodila,oziroma na naslednji strah. In takrat so ulice prazne in bogatuni lepo naprej v miru kradejo.Kradejo navadnemu človeku.
Pa vendar se ta navadni človek končno prebuja in prebujajo se vrednote.Tudi pri tem bi se morali bogatuni zgledovati po naravi,po živalih.Koliko pa rabi žival za preživetje? Toliko,da se nasiti,oziroma preživi dan.Pračlovek je živel v jami in hodil v lov za hrano,pa je vendarle preživel.Zakaj mora bogatun posedovati 5 vil in avtopark?Saj je naenkrat lahko samo v eni vili in naenkrat vozi le en avto.Kaj bodo s kupi denarja,če povprečen človek lahko preživi dan z 10.imi euri? Verjetno verjamejo v dolgo življenjsko dobo,ker v povprečni teh kupov denarja ne moreš zapraviti.Ja,verjetno,da lahko,samo mi,ki še cenimo skromnost,nam to ni normalno. Manj je več.
Naj bo dovolj,ker že preveč sodim in upam,da mi ne bo sojeno.Me pa veseli,da se "navadni človek" prebuja.Prebuja v duhovni razvoj,ki vodi v svetel jutri.

srebrno praznovanje

Včeraj je bil poseben dan.Zame.Za naju.Na lepo sončno soboto,20.septembra,davnega leta 1986,sva se odločila,da bova skupaj v slabem in dobrem.Pri svojih rosnih 18.letih sem to odločitev sprejela tako samozavestno in pogumno,brez pomislekov in dvomov. Danes,s to pametjo,bi verjetno lep čas oklevala.To potrjuje dejstvo,da je mlad človek precej manj obremenjen z vsemi miselnimi vzorci,ki jih je prejemal od prednikov,oz.širše družbe. Z leti se počasi uokvirjamo v vedno manjši okvirček,tam čemimo in se zaradi tega počutimo varne,saj kot taki ustrezamo družbenim normativom.No,meni že lep čas ni preveč mar,če ustrezam večini ali ne.Dovolj mi je,da ustrezam tistim,ki me imajo radi tako kakršna sem in to mi je dovolj.V življenju imamo verjetno vsi nek ožji krog ljudi,ki jih imamo radi prav zaradi njih samih.Ker so enkratni  taki kot so.
Moja zlata hčerka se tega zaveda,zato je na mojo srebrno poroko povabila le take ljudi.Tako,da sem poleg moje zlate mame, pogrešala še moji dve zelo dragi in dolgoletni prijateljici Ireno in Vesno.Irena je v daljni Holandiji,Vesno pa je zadržala gostinska služba.To sta dve zlati ženski,ki me nikoli v življenju nista razočarali in sta bili veliko krat z mano v dobrem in slabem.Rada vaju imam in hvala,da sta prisotni v mojem življenju!
Praznovanje je bila zamisel moje punčke in srečna sem,da jo imam v svojem življenju.Presenečenje je bilo popolno,v srebrnem stilu.Baloni,šopek iz vrtnic,pika na i pa dvonadstropna torta s poročnimi fotografijami izpred 25ih let.Solze sreče so mi tekle po licih,ko sem videla naju in ljudi,ki so naju imeli radi takrat in danes.Čeprav so nekateri že pokojni,sem čutila,da so včeraj z nama.Še posebno močno sem začutila v srcu prisotnost moje mame in to me je zelo osrečilo.Za ta srečni trenutek bi se rada zahvalila tudi Martini in Gregi,saj sta polna idej,ki znajo osrečiti človeka.Upam,da bosta polna idej tudi za najino zlato poroko.
Hvala vsem,ki ste v najinem življenju!

pametne glave

Dober mesec mineva od mojega zadnjega zapisa,ko sem zlivala moje tegobe na "papir".No,tisto je mimo in počutim se olajšano,ker na hrbtu nosim eno vrečo manj.Današnja nedelja ni nič kaj jesenska,saj je temperatura zrasla na 30 stopinj,tako,da naša Zara leži v senci kot bi jo kdo ustrelil, Bele in Merlina pa vročina ne moti,le da sta skupaj.Ponavadi namreč Bela preskoči ograjo in se veselo pase v polmetrski travi in tudi slučajno si ne pusti motiti,ko Merlin neutolažljivo joka in moleduje,da naj se vrne nazaj k njemu.Polhi marljivo nabirajo ozimnico in od časa do časa pod našo streho izbruhne prepir in pretep.Očitno je tajkunstvo tudi med njimi.Naša Uhlja pa nas vsak dan redno obišče in temeljito opravi inšpekcijski pregled po vsej parceli.Ah,te živalce so tako pristne!Ko bi le ljudje bili taki,pa bi bil na svetu raj.
Ravnokar poslušam po televiziji komentarje na temo 11.september in mi gre to pametovanje že precej na živce.Pred desetimi leti je ves svet napovedal vojno proti terorizmu in dejansko je že vseh deset let vojna.Izgubljenih deset let!Vse to je nekakšno v celofan zavito sranje.Bog ve kaj vse je v ozadju vsega tega.Definitivno denar in napihnjen ego petih ljudi.Kdor se bori proti vojni,je v bistvu za.Naj se začnejo boriti za mir,za pravičnost,za dobro! To je mati Tereza lepo povedala in z njo se popolnoma strinjam.
Naj vsaka država pomete pred svojim pragom.Ta preklet denar naj se ukine in naj se uvede blagovna menjava. Nekateri še niso dojeli,da smo vsi eno.5% ljudi bogati na račun 95% revnejših.
Recesija,podnebne spremembe,gospodarska rast,...vse to je en velik nateg!Cilj vsega je držati represijo nad narodi in jim vliti čim več strahu in ko je človek v krču,je nebogljen in neškodljiv.Ždi v kotu,tih,ponižen in čaka na navodila.
Srčno upam,da bo dobro premagalo zlo.
No,jaz se trudim vsak dan narediti dobro delo in občutek je odličen.Ni denarja,ki bi ti bolj zapolnil srce s srečo,kot ta občutek,ko veš,da si nekoga osrečil. Pa čeprav je to živalca.Je živo bitje kot mi in tudi ona si želi živeti in do tega ima vso pravico.
Jesen je moj čas,ker obožujem njen vonj in barve.Vsak dan je tišji in če se zazreš,lahko očitno vidiš,kako se narava pripravlja k počitku.Počasi,a vztrajno.V svojem popolnem ritmu,ki mu človek nikoli ne bo dorasel.

mene ni nikoli nikjer

Pred nekaj dnevi,za moj rojstni dan,sem prejela ustno voščilo med katerim so bile tudi besede:"Saj ti imaš itak že dosti denarja in bi ga lahko še meni kaj dala."Ne,to ni bila Zara,ona ima srce polno ljubezni,to je bil človek,ki ima namesto srca kamen.Sicer sem takih opazk navajena že od malih nog,pa vendar vsakokrat zarežejo v srce.In danes se je ta opazka zopet ponovila in zopet zarezala v srce,za piko na i pa še ena storjena krivica.Krivica,ki jo ne prenesem in boli huje kot vsaka klofuta. In kar je še najhuje,se je ta krivica storila moji zlati hčerki.Tu pa postanem levinja,ki brani svoje mladiče.Ne,nisem rjovela,to sem že zdavnaj prerasla in nikakor se ne mislim spuščati na nivo duhovnih invalidov.Ponosno sem molče prenesla to bolečino,vendar trdno odločena,da je bila to zadnja.Po 43.letih lekcij sem končno dojela,kaj mi hoče Bog ali višja inteligenca povedati,oziroma naučiti:"Punca,pretrgaj končno to krhko vez,ker jo samo še ti držiš v roki,pokaži,da imaš samozavest in stopi stopnico višje!"
Po tem prejetem nauku sem se počutila zelo umirjeno in to je bil samo pritrdilen odgovor,da sem se pravilno odločila.Čutim veliko olajšanje,ker danes obračam nov list in začenjam z novim poglavjem v katerem enega,dveh,ali več ljudi ne bo omenjanih.Dajem prostor novemu in novim ljudem.Ljudem,ki nosijo v sebi spontano ljubezen,ljudem,ki jim nekaj pomenim in me sprejemajo tako kot sem in mi s tem pokažejo,da sem zaželena.
43 let sem se trudila ugajati in dokazovati,da sem tudi jaz dobra in pridna punčka. In v vseh teh letih nisem nikoli slišala ene same odkritosrčne pohvale.Vse je bilo samoumevno,pa naj sem se še tako trudila.
Sem taka kot sem in taka sem najboljša! In ta,ki me je spočel in me že vse življenje zavrača,zavedno ali nezavedno,v bistvu zavrača sebe.Zanika svoj obstoj!
Ne obsojam,da mi ne bo sojeno.Tukaj mi pomaga verz iz svetega pisma:"Oče,odpusti jim,saj ne vedo kaj delajo."
Odpuščam.Zato,da bo meni lažje.Ker si zaslužim najboljše!
Do danes,dragi človek in ostali,ki ste se na vse muke trudili biti lepi z mano in ste mi kazali vaše narejene nasmeške,ter me trpeli v vaši družbi,ker se pač to z bližnjimi MORA,vam od jutri dalje ni treba več početi tega.Lahko snamete krinke in pokažete pravi obraz.Jaz vas sprejemam take kot ste.Hvala za vse lekcije iz katerih sem se naučila samospoštovanja,samozavesti in kar je najvažnejše-LJUBEZNI!
Imam samo eno hčerko,ker me je bilo blazno strah,da če bi imela še enega otroka,da bi tudi jaz počela enako.Delala razlike med njima.Ta bolečina je meni 43 let rezala v srce.
Kljub vsemu sem danes ponosna nase,ker uporabljam svoje roke in mislim s svojo glavo."Kar te ne ubije,te okrepi!"
Jutri je nov dan in odpiram vrata novim ljudem in dajem prostor novim stvarem.Staro se mora opustiti,da lahko nastopi novo!