IN MEMORIAM JOZEF ČERNY

"Ni smrt tisto kar nas loči
  in življenje ni,kar druži nas,
  so vezi močnejše,ob njih so
  brez pomena razdalje,
  kraj in čas." (M.Kačič)

  Dragi naš Jožko!
 
 Občudujem te,ker si znal živeti,ker si znal uživati življenje in ga zajemati s polno žlico.Verjamem,da,bi se ob ponovnem rojstvu odločil živeti enako.Si človek z veliko začetnico!Ni naključje,da odhajaš ravno danes na predvečer Marijinega vnebovzetja.Le veliki ljudje odhajajo na tako poseben dan!
In tako veliki ljudje živijo dalje in večno v naših srcih! Čauko!
                                                                                                Mirjana,Sašo in Saša

Petelinji boj

Zgodaj pomladi sem soseda Julija prosila,če bi pod našim oknom na njegovem vrtu zopet domovale njegove kokoške in petelin.Par let jih je imel pred svojo hišo,ker mu jih je lisička dvakrat odnesla.Grozno sem pogrešala kikirikanje in kokodakanje,saj me je to spominjalo na otroštvo,ki sem ga preživljala pri moji noni in noniju.Zmeraj,ko je kura odkokodakala,sem odhitela v kurnik po jajce.Kljub temu,da me je petelin vedno napadel,sem vztrajala in hodila po ta jajca, jih še topla ponosno odnašala k noni v hišo in vedno upala,da se bo iz njega izvalil rumen piščanček.
Pred nekaj tedni,ko sem zjutraj vstala in si še napol v snu pripravljala zajtrk,sem zaslišala kikirikanje.V prepričanju,da še sanjam,sem pohitela na balkon in uzrla petelina,snežno bele barve,z velikim živo rdečim grebenom na glavi.Pravi lepotec,obdan z lepim številom kokošk.
Ob tem pogledu na to pisano druščino,so se mi usta razlezla do ušes in srce mi je zaigralo.Bila sem kot otrok,ki sedi na božičkovih kolenih.Vsak dan uživam ob vsem tem kokodakanju in kikirikanju in ko jih z balkona opazujem,se pošteno nasmejim  temu patriarrhalnem režimu.Petelin poln ega koraka po vrtu koračnico in budno opazuje svoj harem.Ko mu kaj ni prav začne nekaj na pol ko-ko-ki-ri-ki razburjati in kokoške se hitro zberejo okrog njega.Včasih ga seveda ne ubogajo takoj in takrat je huje.Takrat frči perje,njegov greben je še večji in kokodajsanje še glasnejše.Skratka,zame je to resničnostni show,ki prekaša vsako kmetijo.
Danes,ko se sedela na balkonu,sem hitro opazila,da našega lepotca ni na vrtu.Kure so se mirno pasle,o njemu ne duha ne sluha.Kar naenkrat,kot strela z jasnega,prifrči po stopnicah izza manjše zidanice,tako jezen,tako razkurjen,kot,da ima v riti sršene.Od vse te jeze je iz sebe spuščal neopisljive zvoke.Resno sem pomislila,da ga je nekaj pičilo.Sekundo za tem zaslišim:"Prkljta mona hudičua,a ti buoš meneee,aaaa!!!Poj seeeeem d ti s palco pukažm tu kjrga buoš ti skaku,mona usjkna!!!!!"
Takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja.Julij je ves skuštran tekal s palico za petelinom,le ta se mu je skril za živo mejo,ampak še vedno razjarjeno kikirikal proti Juliju.
"Aaaaa šeee n misliš utihnt,mona prsmojena,aaaaaaaa!Poj sem,ču upš,dijoporko t zpičm palco tu rt! Buoš vidu kej puomjni,č grizš ruokou(roko) k te fuotra;prkljt hudič rdejči!"
Julij je še naprej drezal s palico v živo mejo proti razkačenemu petelinu in samo molila sem,da bo petelin pametnejši in ga ne bo spet skušal napasti.Na srečo se mu je izmuznil izza žive meje in s svetlobno hitrostjo odfrčal proti zidanici na vrh stopnic.Julij je še vrgel palico proti njemu,ki ga na srečo ni dosegla.V posmeh,je na široko zakikirikal.
"Ti kar kikiriki puobč,buoš vidu,u drugo pridm s kolm! Graužaa!"
Zame ni bilo boljše komedije,kot ta danes,ki je potekala v živo.Obožujem take pristne igre,kjer igra žival glavno vlogo in je na koncu tudi glavni junak.Z Julijem sta imela le  nekaj skupnega-napihnjen ego do neba.
Kljub temu imam oba rada.Petelina,ki mi lepša dneve s kikirikanjem in Julija,ki je uslišal mojo željo.A ja,pa na kokoške ne smem pozabiti,hvala za čudovito kokodakanje in vaša jajčka.

Babja seansa

Po daljšem premoru se grem spet bloganje.Med tem časom se pač ni dogajalo kaj tako pomembnega,kar bi želela pisno nakladati.Čedalje bolj se držim nasveta moje učiteljice Marianne,ki pravi,da je veliko bolje poslušati kot govoriti.To pomaga,da ohranjamo notranji mir.Poslušamo,premislimo,ustvarimo mnenje in iz tega potegnemo nauk.Vedno bolj se zavedam,da sleherni človek,ki mi pride naproti, nosi neko sporočilo.No,kakorkoli,čedalje bolj se prepuščam toku življenja in ne poskušam več riniti z glavo skozi zid,kot je bilo nekoč v moji navadi.To mi je vedno vzelo ogromno energije,zadeva pa se je nemalo krat rešila tako rekoč sama.Spontano je najboljše.Tako kot v petek,ko smo se kar mimogrede zbrale "babe".Pet nas je bilo.Ja,kot v predstavi "pet žensk.com".Pet različnih mnenj,pet različnih življenj,ogromno izkušenj in preizkušenj.V štirih urah smo obdelale veliko tem,pojedle tri velike pice in popile nekaj miš-mašov.No,pa saj "nismo nubenmu nč slabga tjle". Glavna tema je bila obhajilo,ker je to ta moment najbolj žgoča tema v Bovcu.Tatjana je bila ful nervozna,ker ostalim mamam na sestanku ni mogla dopovedat,da njej sploh ni mar s kakšnimi rožami bo cerkev okrancljana,ker ona itak pozna samo nageljne in vrtnice.One so pa kar še silile vanjo in ji težile in težile.Pa jim je Tatjana predlagala,da bi nabrale Ivanjščice.Ustrezajo dogodku-so bele in "ndužne".Pa so babe skočile,češ,da to pa ne,ker to ni dovolj fino in nobel za cerkev.Očitno jih recesija ne moti,ker bi dale tudi zadnji euro za lišp in kič,s katerim se bodo ponašale na slikah in posnetkih,obvezno vse dane na facebook.Ob tem sem se lahko edino nasmejala,ker komentarja,razen,da mi "dou visi",nisem imela.Ne da se mi,res ne.Ne obsojam in niti mnenja nimam o takih zadevah.Je pa vsekakor ta zadeva primerna za smeh in rumeni tisk.Ja,"Buška lejdi",s sedežom v Iskri.To temo je presekala Milenka z dogodki z njene poroke.Trebuh me je bolel od smeha ob njenem dramatiziranju kako je morala stlačiti nogo oteklo kot polpet v fine bele čeveljčke.Skratku,bilo je fanj in super.Naše blebetanje in krohot se je slišal verjetno daleč naokrog,tako,da je celo sosedovo Uhljo pritegnilo,da nas je prišla pogledat."A boš mleko?"sem jo vprašala."Mjaaaaav"je bil njen pritrdilen odgovor.Popila je tisti deci mleka,se obregnila ob naše noge,kot bi se hotela zahvaliti in se molče odpravila po klancu.Pametna živalca.Brez komentarjev.No,skratka,na koncu vseh debat smo ugotovile,da sveta ne bomo rešile.Gremo pa v nedeljo k obhajilu.Sončna očala s sabo,da od kiča ne oslepimo,pa čepke v ušesa,da ne bomo poslušali "Lej,lej kajšna je pa tejsta!Ti,kjr je pa tejst u prvi kluopi?"
Jaz se pa že danes vprašam:"Kje v vsem tem so pa otroci?"Brez njih namreč ne bi bilo obhajila in kič v cerkvi bi sameval..
Vsekakor bom uživala in od tega odnesla še kakšen nauk.Iz vsake še tako slabe stvari se vedno izcimi tudi nekaj dobrega.

Trkljanje jajc

Ob velikonočnih praznikih me spomin vedno ponese nazaj v tista otroška leta.Moram reči,da moje otroštvo ne slovi po lumparijah,čeprav sem kar nekaj krat razmišljala kako bi kaj ušpičila.A so moje "lumparije" večinoma ostale le v moji glavi. Ta prigoda,ki se je pa čisto spontano realizirala,mi je ostala zelo živo v spominu in ko jo v mislih podoživljam,se mi usta razširijo do ušes.
Bilo je pred dobrimi tridesetimi leti,ko smo mularija počasi stopali proti puberteti in se hkrati veselili velikonočnih praznikov predvsem zaradi pirhov,saj praznika nismo posebej praznovali,ker smo živeli v socialističnih in komunističnih časih.Mama me je poslala k noni po domača jajca,ki jih je imela vedno dovolj,saj so ji njene kure dobro nesle.Napolnila mi je škatlo za jajca  in odšla sem proti domu.Na poti se mi je pridružila Irena in se ponudila,da me bo spremljala do "Rabljka".To je gozd s pravim imenom Raveljnik in pot čezenj mi je bila zaradi bujne otroške domišljije nemalo krat strašljiva.Veje,drevesa in razni šumi so bili zame prave pošasti.
Ob vhodu v ta gozd je bil na levi strani kar strm breg,ki ga že leta niso kosili in je bil poraščen s suho travo,ki je ob začetku pomladi odlična za drsanje s kosom kartona ali polivinila.Ker takrat nisva imeli ne enega,ne drugega,sva slekli šumeči bundi,se usedli nanje in že sva švignili po bregu navzdol.Enkrat,dvakrat,dvajsetkrat.Nakar meni šine v glavo,da bi lahko trkljali jajca.Irena je šla ob vznožje in jih lovila,jaz pa sem jih na vrhu potrkljavala proti njej.Nekaj časa so jajca cela prihajala k Ireni,potem pa sem zadevo popestila in ji začela pošiljati enega za drugim.Kaj kmalu je prišlo do karambolov in polovico jajc je ostalo razbitih v tisti suhi travi.Naju pa je od režanja bolel trebuh.Doma sem se mami zlagala,da noni ta teden kure slabo nesejo in mi je lahko dala le pet jajc.Malo čudno me je pogledala,a na srečo me ni več zasliševala.Z Ireno sva to še večkrat ponovili,ne glede,da je bila velika noč že zdavnaj mimo in vedno sva se nasmejali do solz.
Pred nekaj leti sem brala,da v neki vasi v Prekmurju na velikonočni ponedeljek tekmujejo v trkljanju pirhov,zmagovalec je tisti,ki mu ostane pirh cel.Prekmurci so pametni,ker trkljajo pirhe,medve sva bili pa presneto korajžni,da sva se lotili surovih jajc.No,pa naj imajo Prekmurci "trkljanje pirhov",Wednčni pa "adrenalinsko trkljanje jajc".

strahovi

Gotovo je strah prisoten v vsakem od nas.Seveda je do neke mere normalno,da nas je česa strah,ker je to v nas.Če nas ničesar ne bi bilo strah,bi svet živel v malem kaosu.Ljudje bi hodili vsepovprek,po strehah,po sredi ceste,vozili 200 km/h itd.Problem nastane,ko ta strah preide na višjo stopnjo realnega in nas le-ta ovira v vsakdanjem življenju.Vsi imamo sanje,vendar nas je strah narediti korak naprej,da bi te sanje tudi realizirali.Naš ego nam vztrajno najeda,da to ni dobro,da je nevarno in nemogoče.Čim se v srcu odločimo,da bomo stopili korak bliže našim sanjam,nam ta nadutež hitro začne soliti pamet.
To je podobno zgodbi o treh žabah.Odločile so se,da bodo skočile v mlako.In katera od njih je skočila?Nobena.Njihove odločitve so ostale zgolj v glavah.
Prevečkrat le tuhtamo,premlevamo in oklevamo.S tem dajemo strahovom moč in veličino.Zavedati se moramo,da so nerealni,da jih ustvarjamo sami.
Čim smo odločeni,da si želimo plavati,skočimo v vodo.Če se odločimo uresničiti svoje sanje,nemudoma stopimo na pot,ki vodi do njih.Storimo vse,da bomo srečni,da bomo živeli svoje sanje.Zaupajmo sebi,vse je v nas,le spomniti se moramo.

Kar iščeš,to privlačiš

Včeraj sem prvič nabrala pomladanski regrat.Ob tej dolgotrajni suši,je že pravi čudež,da je sploh pokukal na plano.No,nabrala sem ga ravno dovolj za kosilo,zraven pa še trobentice,ki sem jih nesla na mamin grob.Ona je oboževala rože in niti decembra njena vaza ni bila nikoli prazna.Ravno,ko sem bila pri njenem grobu,mi je zazvonil telefon.Na drugi strani me ženska vpraša,če se spomnim ene Anite izpred 23 let.Bila sem prijetno in globoko presenečena,ker sem jo jaz vsa ta leta iskala in razmišljala o njej.Pred tednom dni sem si obljubila,da jo moram na vsak način najti.In beseda je meso postala!Anita me je iskala že dobrih pet let,intenzivno pa en mesec.Pred davnimi leti sva skupaj obiskovale tečaj za tajnice v Ljubljani.Že prvi dan sva se našle in razumele,kot,da se že od nekdaj poznava.Imele sva enake poglede na svet,enako mišljenje o bilo čem,skratka bile sva duši dvojčici.Anita je bila posvojenka,mama jo je pustila kar v ambulanti,nato jo je posvojila tamkajšnja medicinska sestra.
Opravili sva tečaj in potem je večkrat prišla k meni na obisk.Zanosila je,rodila fantka in bila mama samohranilka.Takrat sem občudovala njen pogum.Potem sem se jaz odselila iz Ljubljane in stiki med nama so počasi bledeli.Vedno pa sva imele ena drugo v mislih.V včerajšnjem pogovoru sva odkrile,da še vedno enako misliva in imava tudi enak način življenja.Radi imava živali,naravo,obožujeva mir in samoto,ter sovraživa opravljanje in nevoščljivost.Ja,spremlja naju podobna življenjska usoda in izkušnje.Sedaj je srečna,ima dobrega partnerja,še enega sina in živi v mali hiški v majhni Dolenjski vasici.
Včeraj sva si res polepšali že tako lep dan.Ugotovili sva,da je bila med nama vsa ta leta izredno močna prijateljska vez.Najine misli,ki sva jih pošiljale v vesolje so bile na enaki frekvenci in vesolje je poskrbelo za odgovor.Obe sva se strinjali,da nikoli v teh letih nisva niti malo podvomile o tem,ali se bova našli. Zame je to še en dokaz,da zakon privlačnosti res deluje.

Nekomu sem vzela sanje

Po teoriji o zakonu privlačnosti naj bi vsak človek živel svoje sanje.Seveda to ne pomeni,da sediš na kavču in čakaš,da ti vse pade z neba.Niti,da moraš z glavo skozi zid.Potrebno je nekaj delovanja in pozornosti na določene smerokaze,ki jih vsakodnevno prejemamo.Glavno pri tem je,da poslušamo sebe,da smo v stiku s sabo,s svojim notranjim glasom.Nikar ne poslušajmo ega,ker nam bo le-ta vztrajno čvekal in kričal,naj izberemo drugo smer.Vse bo storil,da le ostane živ.
Skratka,če hočemo živeti sanje,moramo te sanje tudi imeti.Vsak jih ima.Nekateri že od rosnih let,drugi jih tkejo sproti.
Kaj pa,če jih nekomu vzameš?
Danes sem sanjala fanta s katerim sem hodila preden sem spoznala mojega moža.Bil je prijeten fant,dober po srcu in zelo me je imel rad,mogoče preveč,kar me je takrat tudi motilo.Mogoče mu zaradi tega nisem vračala prave ljubezni,ki jo je pričakoval od mene.Že na začetku,z moje strani ni preskočila nobena iskrica,nisem  čutila tistega razbijanja srca,niti metuljev v trebuhu.Skratka,bila sva skupaj nekaj mesecev,dokler nisem spoznala mojega moža in ob njem začutila vse te prijetne občutke.Še več,takoj sem začutila v sebi,da sem z njim pripravljena preživeti vse življenje.
Končala sem zvezo s prejšnjim fantom in ta mi je takrat zatrdil,da sem mu uničila življenje.Imela sem 16 let,bila sem noro zaljubljena in me ta njegova izjava ni preveč prizadela.Jaz sem našla svoje sanje.Kaj pa on?Po moji poroki se je preselil v rodni kraj.Nisem veliko slišala o njem,a nekaj znancev ga je srečalo in vsem je še vedno zatrjeval,da sem mu uničila življenje.Danes mi je v sanjah zatrdil isto,le,da tokrat z nasmehom na ustih in neko milino v očeh.Upam,da je to znamenje odpuščanja.Naj odpusti moji še zeleni pameti in nori mladosti.In naj ve,da sem ga imela rada,na svoj način.Danes sem mu iz srca hvaležna za to najino izkušnjo.Zaradi njega sem spoznala pravo ljubezen in še danes živim svoje sanje.
Hvala mu in srčno upam,da tudi on živi svoje sanje!