Gotovo je strah prisoten v vsakem od nas.Seveda je do neke mere normalno,da nas je česa strah,ker je to v nas.Če nas ničesar ne bi bilo strah,bi svet živel v malem kaosu.Ljudje bi hodili vsepovprek,po strehah,po sredi ceste,vozili 200 km/h itd.Problem nastane,ko ta strah preide na višjo stopnjo realnega in nas le-ta ovira v vsakdanjem življenju.Vsi imamo sanje,vendar nas je strah narediti korak naprej,da bi te sanje tudi realizirali.Naš ego nam vztrajno najeda,da to ni dobro,da je nevarno in nemogoče.Čim se v srcu odločimo,da bomo stopili korak bliže našim sanjam,nam ta nadutež hitro začne soliti pamet.
To je podobno zgodbi o treh žabah.Odločile so se,da bodo skočile v mlako.In katera od njih je skočila?Nobena.Njihove odločitve so ostale zgolj v glavah.
Prevečkrat le tuhtamo,premlevamo in oklevamo.S tem dajemo strahovom moč in veličino.Zavedati se moramo,da so nerealni,da jih ustvarjamo sami.
Čim smo odločeni,da si želimo plavati,skočimo v vodo.Če se odločimo uresničiti svoje sanje,nemudoma stopimo na pot,ki vodi do njih.Storimo vse,da bomo srečni,da bomo živeli svoje sanje.Zaupajmo sebi,vse je v nas,le spomniti se moramo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar