Petelinji boj

Zgodaj pomladi sem soseda Julija prosila,če bi pod našim oknom na njegovem vrtu zopet domovale njegove kokoške in petelin.Par let jih je imel pred svojo hišo,ker mu jih je lisička dvakrat odnesla.Grozno sem pogrešala kikirikanje in kokodakanje,saj me je to spominjalo na otroštvo,ki sem ga preživljala pri moji noni in noniju.Zmeraj,ko je kura odkokodakala,sem odhitela v kurnik po jajce.Kljub temu,da me je petelin vedno napadel,sem vztrajala in hodila po ta jajca, jih še topla ponosno odnašala k noni v hišo in vedno upala,da se bo iz njega izvalil rumen piščanček.
Pred nekaj tedni,ko sem zjutraj vstala in si še napol v snu pripravljala zajtrk,sem zaslišala kikirikanje.V prepričanju,da še sanjam,sem pohitela na balkon in uzrla petelina,snežno bele barve,z velikim živo rdečim grebenom na glavi.Pravi lepotec,obdan z lepim številom kokošk.
Ob tem pogledu na to pisano druščino,so se mi usta razlezla do ušes in srce mi je zaigralo.Bila sem kot otrok,ki sedi na božičkovih kolenih.Vsak dan uživam ob vsem tem kokodakanju in kikirikanju in ko jih z balkona opazujem,se pošteno nasmejim  temu patriarrhalnem režimu.Petelin poln ega koraka po vrtu koračnico in budno opazuje svoj harem.Ko mu kaj ni prav začne nekaj na pol ko-ko-ki-ri-ki razburjati in kokoške se hitro zberejo okrog njega.Včasih ga seveda ne ubogajo takoj in takrat je huje.Takrat frči perje,njegov greben je še večji in kokodajsanje še glasnejše.Skratka,zame je to resničnostni show,ki prekaša vsako kmetijo.
Danes,ko se sedela na balkonu,sem hitro opazila,da našega lepotca ni na vrtu.Kure so se mirno pasle,o njemu ne duha ne sluha.Kar naenkrat,kot strela z jasnega,prifrči po stopnicah izza manjše zidanice,tako jezen,tako razkurjen,kot,da ima v riti sršene.Od vse te jeze je iz sebe spuščal neopisljive zvoke.Resno sem pomislila,da ga je nekaj pičilo.Sekundo za tem zaslišim:"Prkljta mona hudičua,a ti buoš meneee,aaaa!!!Poj seeeeem d ti s palco pukažm tu kjrga buoš ti skaku,mona usjkna!!!!!"
Takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja.Julij je ves skuštran tekal s palico za petelinom,le ta se mu je skril za živo mejo,ampak še vedno razjarjeno kikirikal proti Juliju.
"Aaaaa šeee n misliš utihnt,mona prsmojena,aaaaaaaa!Poj sem,ču upš,dijoporko t zpičm palco tu rt! Buoš vidu kej puomjni,č grizš ruokou(roko) k te fuotra;prkljt hudič rdejči!"
Julij je še naprej drezal s palico v živo mejo proti razkačenemu petelinu in samo molila sem,da bo petelin pametnejši in ga ne bo spet skušal napasti.Na srečo se mu je izmuznil izza žive meje in s svetlobno hitrostjo odfrčal proti zidanici na vrh stopnic.Julij je še vrgel palico proti njemu,ki ga na srečo ni dosegla.V posmeh,je na široko zakikirikal.
"Ti kar kikiriki puobč,buoš vidu,u drugo pridm s kolm! Graužaa!"
Zame ni bilo boljše komedije,kot ta danes,ki je potekala v živo.Obožujem take pristne igre,kjer igra žival glavno vlogo in je na koncu tudi glavni junak.Z Julijem sta imela le  nekaj skupnega-napihnjen ego do neba.
Kljub temu imam oba rada.Petelina,ki mi lepša dneve s kikirikanjem in Julija,ki je uslišal mojo željo.A ja,pa na kokoške ne smem pozabiti,hvala za čudovito kokodakanje in vaša jajčka.