Po teoriji o zakonu privlačnosti naj bi vsak človek živel svoje sanje.Seveda to ne pomeni,da sediš na kavču in čakaš,da ti vse pade z neba.Niti,da moraš z glavo skozi zid.Potrebno je nekaj delovanja in pozornosti na določene smerokaze,ki jih vsakodnevno prejemamo.Glavno pri tem je,da poslušamo sebe,da smo v stiku s sabo,s svojim notranjim glasom.Nikar ne poslušajmo ega,ker nam bo le-ta vztrajno čvekal in kričal,naj izberemo drugo smer.Vse bo storil,da le ostane živ.
Skratka,če hočemo živeti sanje,moramo te sanje tudi imeti.Vsak jih ima.Nekateri že od rosnih let,drugi jih tkejo sproti.
Kaj pa,če jih nekomu vzameš?
Danes sem sanjala fanta s katerim sem hodila preden sem spoznala mojega moža.Bil je prijeten fant,dober po srcu in zelo me je imel rad,mogoče preveč,kar me je takrat tudi motilo.Mogoče mu zaradi tega nisem vračala prave ljubezni,ki jo je pričakoval od mene.Že na začetku,z moje strani ni preskočila nobena iskrica,nisem čutila tistega razbijanja srca,niti metuljev v trebuhu.Skratka,bila sva skupaj nekaj mesecev,dokler nisem spoznala mojega moža in ob njem začutila vse te prijetne občutke.Še več,takoj sem začutila v sebi,da sem z njim pripravljena preživeti vse življenje.
Končala sem zvezo s prejšnjim fantom in ta mi je takrat zatrdil,da sem mu uničila življenje.Imela sem 16 let,bila sem noro zaljubljena in me ta njegova izjava ni preveč prizadela.Jaz sem našla svoje sanje.Kaj pa on?Po moji poroki se je preselil v rodni kraj.Nisem veliko slišala o njem,a nekaj znancev ga je srečalo in vsem je še vedno zatrjeval,da sem mu uničila življenje.Danes mi je v sanjah zatrdil isto,le,da tokrat z nasmehom na ustih in neko milino v očeh.Upam,da je to znamenje odpuščanja.Naj odpusti moji še zeleni pameti in nori mladosti.In naj ve,da sem ga imela rada,na svoj način.Danes sem mu iz srca hvaležna za to najino izkušnjo.Zaradi njega sem spoznala pravo ljubezen in še danes živim svoje sanje.
Hvala mu in srčno upam,da tudi on živi svoje sanje!
ponedeljek, 27. februar 2012
ponedeljek, 20. februar 2012
Naši učitelji
Vsak od nas ima v življenju učitelje.Pri tem ne mislim le na učitelje v šolah in fakultetah,ampak čisto na vse ljudi,ki vstopajo v naša življenja.Vsak od njih nam prinaša neko sporočilo,mogoče nek nauk,ki ga tisti trenutek potrebujemo.V življenju je potrebno le malo pozornosti in že lahko takoj ugotovimo,da se vse dogaja z nekim namenom,oziroma,da se dogodki čudežno sestavljajo.Vsak dan je potrebna le trohica pozornosti.Meni se to redno dogaja.Recimo,da sem včeraj iskala odgovor na neko vprašanje,ki se mi je porodilo v glavi.Naslednji dan odprem tv in natanko na tistem kanalu govorijo o tej zadevi,ki me je zanimala.Ali pa grem v trgovino in srečam znanca,ki začne govoriti natanko o tej zadevi.Potem v trgovini uzrem časopis in med naslovi uzrem ravno temo na to zadevo.Tega je ogromno in kdor je samo malo pozoren lahko opazi te male "čudeže".V življenju se premalokrat postavimo v vlogo opazovalca sebe in drugih.
Če bi malo opazovali naše trenutne občutke,bi kaj hitro odkrili,da prav ta naša občutenja privabijo prav take ljudi v našo bližino.Logično,kar oddajaš,to sprejemaš.Odlični učitelji v tem primeru so otroci in živali.Otrok nemirne mame bo nenehno razdražljiv.Pes,ki ima živčnega lastnika bo popadljiv.
Za vse kar se nam v življenju dogaja in za vse kar privlačimo,smo odgovorni mi sami.Kar mislimo,to privlačimo.Tudi zoprne šefe v službah,ki nam kvarijo ure,dneve in življenje.Mi pa igramo žrtve.Vztrajamo v coni udobja,da le imamo službo in še naprej trpimo in jih krivimo,da nam uničujejo življenje.Kdo je v resnici kriv za naše stanje? Mi sami,ker to dopuščamo!Samo mi smo odgovorni za vse kar se nam dogaja.Zunanjih krivcev ni!Težko je sprejeti tako dejstvo,ker je lažje začeti pri drugin in ne pri sebi.
Nekoč sem imela šefa,ki ni mogel razumeti ,da mi več pomeni moj otrok kot pa služba.Moja hči je ležala v bolnici s hudo poopeativno bolnišnično okužbo.Šefu sem to razložila in mu povedala,da me nekaj dni ne bo v službo.On pa me je postavil pred dejstvo: Ali služba,ali otrok.Seveda,je bil moj odgovor kratek in jedrnat:Otrok!V istem trenutku je sledila ustna odpoved katero je še vedno socialistični šef poslušal z odprtimi usti.Zame je bila zadeva zaključena tisti trenutek.Še danes sem mu hvaležna za njegovo ravnanje.Hčerka je v moji prisotnosti hitreje okrevala,jaz pa sem se vpisala v šolo in maturirala.
Pomembno je zavedanje,da smo mi kreatorji svojega življenja.In mi edini smo odgovorni za vse kar se nam dogaja v življenju.Torej,živimo svoje sanje!!!!!!
Če bi malo opazovali naše trenutne občutke,bi kaj hitro odkrili,da prav ta naša občutenja privabijo prav take ljudi v našo bližino.Logično,kar oddajaš,to sprejemaš.Odlični učitelji v tem primeru so otroci in živali.Otrok nemirne mame bo nenehno razdražljiv.Pes,ki ima živčnega lastnika bo popadljiv.
Za vse kar se nam v življenju dogaja in za vse kar privlačimo,smo odgovorni mi sami.Kar mislimo,to privlačimo.Tudi zoprne šefe v službah,ki nam kvarijo ure,dneve in življenje.Mi pa igramo žrtve.Vztrajamo v coni udobja,da le imamo službo in še naprej trpimo in jih krivimo,da nam uničujejo življenje.Kdo je v resnici kriv za naše stanje? Mi sami,ker to dopuščamo!Samo mi smo odgovorni za vse kar se nam dogaja.Zunanjih krivcev ni!Težko je sprejeti tako dejstvo,ker je lažje začeti pri drugin in ne pri sebi.
Nekoč sem imela šefa,ki ni mogel razumeti ,da mi več pomeni moj otrok kot pa služba.Moja hči je ležala v bolnici s hudo poopeativno bolnišnično okužbo.Šefu sem to razložila in mu povedala,da me nekaj dni ne bo v službo.On pa me je postavil pred dejstvo: Ali služba,ali otrok.Seveda,je bil moj odgovor kratek in jedrnat:Otrok!V istem trenutku je sledila ustna odpoved katero je še vedno socialistični šef poslušal z odprtimi usti.Zame je bila zadeva zaključena tisti trenutek.Še danes sem mu hvaležna za njegovo ravnanje.Hčerka je v moji prisotnosti hitreje okrevala,jaz pa sem se vpisala v šolo in maturirala.
Pomembno je zavedanje,da smo mi kreatorji svojega življenja.In mi edini smo odgovorni za vse kar se nam dogaja v življenju.Torej,živimo svoje sanje!!!!!!
sobota, 18. februar 2012
zakon privlačnosti
Na temo o zakonu privlačnosti se kreše mnogo mnenj,ravno tako na popularno knjigo Skrivnost.Glavni nauk obeh knjig je ta,da kar misliš,to privlačiš.Zakon privlačnosti je fizikalni zakon,ker deluje na energiji,ki jo imajo naše misli.Misel je energija,ki ima veliko moč,ki se je včasih niti ne zavedamo.Skratka,kar mislimo,to privlačimo.Se pravi smo nekakšen ooddajnik,vesolje pa sprejemnik.Kar sprejemnik sprejme,to pošlje nazaj.Meni se zdi to precej logično in sliši se precej enostavno.Ko sem to poskusila v praksi,sem takoj videla,da temu ni tako.Najprej se je treba disciplinirati in negativne misli zavestno spreminjati v pozitivne.Zanimivo je to,kako lažje nam je ljudem razmišljati negativno.To lahko počnemo brez truda in discipline,kot,da bi bilo to že od nekdaj v nas.Pa ni!To je le zapuščina naših staršev,učiteljev in okolice.Nekoč smo bili spontani in neobremenjeni in je bilo to v nas.Še danes je,le spomniti se moramo tega.Duhovni mojstri vedno pravijo:"Ne iščite bistva izven sebe,ker je bistvo v vas!"
Tega se najbolj zavedam,ko meditiram,ali pa ko opazujem otroke.Oni so krasni učitelji,nam,ki smo pozabili na bistvo življenja.Pustimo jim,da za vedno ostanejo taki.
Zakon privlačnosti sem prvič preizkusila leta 2006,ko sem se bližala maturi.Na vsak način sem hotela zaključiti zadnji letnik z odličnim uspehom,ker bi potem opravila samo zagovor seminarske naloge brez maturitetnih predmetov.S tem bi mi bilo prihranjenega ogromno učenja.Vse je šlo po načrtu,le pri angleškem jeziku je padla štirica.A to me ni odvrnilo od prvotnega plana,zato sem se s profesorico dogovorila za višanje ocene.Na voljo sem imela teden dni in dve debeli skripti angleščine. Težko je opisati prepričanje,ki se je porodilo v meni.
Ker je bil to ustni izpit,sem si zaželela le enega vprašanja:"Povejte mi kaj o sebi!"
Moja želja je bila jasno izražena in niti za droben hipec nisem podvomila o njeni uresničitvi.Za zakon privlačnosti je zelo pomembno,da mislimo na to kaj želimo in ne na to,kaj nočemo.Naslednji moj korak je bil ta,da sem pričela z vizualizacijo.Natanko sem lahko videla,kako sva s profesorico v zbornici,kje sediva,celo ravnateljico sem videla v kotu zbornice kako fotokopira.Slišala sem celo vprašanje profesorice:"Povejte mi kaj o sebi!"Nadalje sem slišala svoje pripovedovanje,ki pelje k odlični oceni.V vse to nisem niti za hip podvomila.Niti dva dni pred izpitom,ko sta me moj mož in hči vprašala,če se kaj učim.Povedala sem jima za moje prepričanje in oba sta mi zatrdila,da naj se kar sprijaznim z opravljanjem mature.
Nič in nobeden ni mogel uničiti mojega prepričanja.Na izpit sem prišla nekoliko prej.Ravnateljica me je povabila v zbornico,ker so bile vse učilnice zasedene.Stola je postavila natanko tako,kot sem jih jaz vizualizirala.Ćez nekaj minut je vstopila profesorica ,me prijazno pozdravila in rekla:"Povejte mi kaj o sebi!"
Življenjepis,ki sem ga ves teden v mislih pilila in dopolnjevala mi je prinesel odlično oceno.
Vse je v nas,kajne? Le spomniti se moramo.In nikar verjeti egu,ego nismo mi!
Tega se najbolj zavedam,ko meditiram,ali pa ko opazujem otroke.Oni so krasni učitelji,nam,ki smo pozabili na bistvo življenja.Pustimo jim,da za vedno ostanejo taki.
Zakon privlačnosti sem prvič preizkusila leta 2006,ko sem se bližala maturi.Na vsak način sem hotela zaključiti zadnji letnik z odličnim uspehom,ker bi potem opravila samo zagovor seminarske naloge brez maturitetnih predmetov.S tem bi mi bilo prihranjenega ogromno učenja.Vse je šlo po načrtu,le pri angleškem jeziku je padla štirica.A to me ni odvrnilo od prvotnega plana,zato sem se s profesorico dogovorila za višanje ocene.Na voljo sem imela teden dni in dve debeli skripti angleščine. Težko je opisati prepričanje,ki se je porodilo v meni.
Ker je bil to ustni izpit,sem si zaželela le enega vprašanja:"Povejte mi kaj o sebi!"
Moja želja je bila jasno izražena in niti za droben hipec nisem podvomila o njeni uresničitvi.Za zakon privlačnosti je zelo pomembno,da mislimo na to kaj želimo in ne na to,kaj nočemo.Naslednji moj korak je bil ta,da sem pričela z vizualizacijo.Natanko sem lahko videla,kako sva s profesorico v zbornici,kje sediva,celo ravnateljico sem videla v kotu zbornice kako fotokopira.Slišala sem celo vprašanje profesorice:"Povejte mi kaj o sebi!"Nadalje sem slišala svoje pripovedovanje,ki pelje k odlični oceni.V vse to nisem niti za hip podvomila.Niti dva dni pred izpitom,ko sta me moj mož in hči vprašala,če se kaj učim.Povedala sem jima za moje prepričanje in oba sta mi zatrdila,da naj se kar sprijaznim z opravljanjem mature.
Nič in nobeden ni mogel uničiti mojega prepričanja.Na izpit sem prišla nekoliko prej.Ravnateljica me je povabila v zbornico,ker so bile vse učilnice zasedene.Stola je postavila natanko tako,kot sem jih jaz vizualizirala.Ćez nekaj minut je vstopila profesorica ,me prijazno pozdravila in rekla:"Povejte mi kaj o sebi!"
Življenjepis,ki sem ga ves teden v mislih pilila in dopolnjevala mi je prinesel odlično oceno.
Vse je v nas,kajne? Le spomniti se moramo.In nikar verjeti egu,ego nismo mi!
četrtek, 16. februar 2012
Umetna sreča
Lep,a vetroven dan je bil danes.Moja učiteljica Marriane mi vedno svetuje,da naj se vetra izogibam,češ,da ohladi vse notranje organe in to po Kitajski fiozofiji ni dobro za či (življenjska energija).Sem si pa vzela čas in na toplem prebirala nekatere bloge.Mnogi od njih so delovali name zelo pozitivno in poučno.Nekateri pa so s svojo vsebino izrazito izstopali,tako,da sem bila na trenutke zmedena,ker sem kar naenkrat prebirala celotno,v detajle podrobno napisano življenjsko zgodbo.Ob tem branju se mi je porajalo nekaj misli in vprašanj.Kaj želi doseči človek z vlogo žrtve in dokazovanja drugim? Hkrati pa trdi,da je srečen in duhovno precej razgledan?
To v nobeni filozofiji ne paše skupaj.Ali si srečen,ali pa nesrečen.Začeti je treba pri sebi in to je najtežje.Vem po sebi.Nekoč sem se tudi jaz trudila biti pridna punčka in nekoč sem bila tudi jaz v vlogi žrtve.Moja duševna hrana takrat so bile pohvale in priznanja drugih ljudi.Napaka! Živela sem življenja drugih,moje pa je teklo mimo mene.Dokazovanje drugim me je izčrpalo in dotaknila sem se dna.
Čakalo me je trdo delo-delo na sebi.Začeti sem se morala dokazovati sama sebi.Da zmorem.Predvsem pa da se začnem sprejemati takšno kakršna sem in se končno začnem imeti rada.
Počasi,a vztrajno sem se prebijala na površje.Danes sem drug človek,a pot je še dolga.
Ljudje,ki me imajo tudi danes radi,me imajo zato,ker sem,kar sem. Tisti,ki so me imeli radi zato,ker sem bila pridna punčka,vzorna mama in žena,tisti so odšli iz mojega življenja.In prav je tako.
Vsi imamo svoje zgodbe,ki jih delimo z najbližnjimi.
Iz mojih izkušenj svetujem,da tiste najbolj boleče in najbolj intimne odlomke iz naših življenj podelimo le s svojim psihoterapevtom,ker bo le on vedel kaj s tem početi.Kaj naj bi širša javnost počela s tem?
Nobenemu nimam niti pravice do potankosti razlagati kakšna je bila moja daljna preteklost,na katero niti vplivati ne morem več.Marianne pravi,da je to Iluzija.In za prihodnost velja enako.Vse kar je pomembno,se dogaja zdaj! To je edina resnica.
Koga pa briga kdo me kdaj ni maral in kdo me je zmerjal v preteklosti?Krivico bi delala tem,ki so me zmerjali,ki me niso marali in ki so me tepli,če bi njih krivila,da sem bila nesrečna.Ne,kriva sem bila jaz,ker sem jim to dopuščala.Danes tega ne dopuščam več in sem srečna.Človek mora najprej spremeniti odnos do sebe in šele potem bodo drugi spremenili odnos do njega.
Nič ni samo slabo in nič ni samo dobro,ampak samo JE!
Če meni kdaj življenje ponudi limone,si pač naredim limonado z veliko cukra!
To v nobeni filozofiji ne paše skupaj.Ali si srečen,ali pa nesrečen.Začeti je treba pri sebi in to je najtežje.Vem po sebi.Nekoč sem se tudi jaz trudila biti pridna punčka in nekoč sem bila tudi jaz v vlogi žrtve.Moja duševna hrana takrat so bile pohvale in priznanja drugih ljudi.Napaka! Živela sem življenja drugih,moje pa je teklo mimo mene.Dokazovanje drugim me je izčrpalo in dotaknila sem se dna.
Čakalo me je trdo delo-delo na sebi.Začeti sem se morala dokazovati sama sebi.Da zmorem.Predvsem pa da se začnem sprejemati takšno kakršna sem in se končno začnem imeti rada.
Počasi,a vztrajno sem se prebijala na površje.Danes sem drug človek,a pot je še dolga.
Ljudje,ki me imajo tudi danes radi,me imajo zato,ker sem,kar sem. Tisti,ki so me imeli radi zato,ker sem bila pridna punčka,vzorna mama in žena,tisti so odšli iz mojega življenja.In prav je tako.
Vsi imamo svoje zgodbe,ki jih delimo z najbližnjimi.
Iz mojih izkušenj svetujem,da tiste najbolj boleče in najbolj intimne odlomke iz naših življenj podelimo le s svojim psihoterapevtom,ker bo le on vedel kaj s tem početi.Kaj naj bi širša javnost počela s tem?
Nobenemu nimam niti pravice do potankosti razlagati kakšna je bila moja daljna preteklost,na katero niti vplivati ne morem več.Marianne pravi,da je to Iluzija.In za prihodnost velja enako.Vse kar je pomembno,se dogaja zdaj! To je edina resnica.
Koga pa briga kdo me kdaj ni maral in kdo me je zmerjal v preteklosti?Krivico bi delala tem,ki so me zmerjali,ki me niso marali in ki so me tepli,če bi njih krivila,da sem bila nesrečna.Ne,kriva sem bila jaz,ker sem jim to dopuščala.Danes tega ne dopuščam več in sem srečna.Človek mora najprej spremeniti odnos do sebe in šele potem bodo drugi spremenili odnos do njega.
Nič ni samo slabo in nič ni samo dobro,ampak samo JE!
Če meni kdaj življenje ponudi limone,si pač naredim limonado z veliko cukra!
ponedeljek, 13. februar 2012
slovenski stand up komiki
Pravkar sem nekaj časa po tv gledala naše mojstre,kao stand up komike,vendar sem hitro premaknila na kanal Tv Golica,ki predvaja govejo muziko.Ja, potrebovala sem hiter preobrat na pozitivo,ker so mi ti kvazi komiki kaj hitro znižali raven hormona sreče.Dobila sem še eno potrditev,da Slovenceljni in humor nikakor ne gresta skupaj.Kdo bi se pa lahko smejal komičarki,ki je 20 minut govorila o depresiji? O navajanju statistike in simptomov.Polna dvorana je nemo zrla vanjo in na obrazih ni bilo zaznati niti rahlega nasmeška.Da,tako blazno smešna je bila.Njen humorni učinek je dosegel to,da so se ljudje v dvorani in pred ekrani začeli resno sramovati sami sebe,ker trpijo za to boleznijo.In teh,v današnjih časih ni malo.Sama sem to doživljala pred leti in lahko zatrdim,da je vse prej kot humorna.
Pot iz nje je dolga,boleča in trnova.Nikakor ne spada na nek repertoar "komika",ki je to postal zato,ker je to zadnji krik mode v ZDA.Američanom še ne bi zamerila,ker so znani po nizkem IQ,kar dokazujejo njihovi razno razni Springer showi.Svet izgublja vrednote in očitno tudi smisel za humor.
Dvanajst let živim s Crohnovo boleznijo in danes mi ne bi bilo popolnoma nič smešno,če bi komičarka navajala statistike in simptome za to bolezen moderne dobe.Sedeti na wc školjki po večkrat na dan in več dni zapored z bolečinami v trebuhu,je daleč od humoreske.
No,nisem humorist,sem pa optimist in s to boleznijo poskušam čimlepše živeti.
Pot iz nje je dolga,boleča in trnova.Nikakor ne spada na nek repertoar "komika",ki je to postal zato,ker je to zadnji krik mode v ZDA.Američanom še ne bi zamerila,ker so znani po nizkem IQ,kar dokazujejo njihovi razno razni Springer showi.Svet izgublja vrednote in očitno tudi smisel za humor.
Dvanajst let živim s Crohnovo boleznijo in danes mi ne bi bilo popolnoma nič smešno,če bi komičarka navajala statistike in simptome za to bolezen moderne dobe.Sedeti na wc školjki po večkrat na dan in več dni zapored z bolečinami v trebuhu,je daleč od humoreske.
No,nisem humorist,sem pa optimist in s to boleznijo poskušam čimlepše živeti.
torek, 24. januar 2012
Jelenčki so zapeli
Odkar sem na televiziji odkrila kuharski program z Nizozemskim kuharskim mojstrom Rudolfom,za razliko od prej mnogo več časa prebijem za štedilnikom.Možakar ti zna že z njegovimi komentarji narediti tako blazen apetit,da včasih jem tudi pozno ponoči.V soboto sem se odločila speči pecivo po njegovem receptu in se moram pohvaliti,da mi je uspelo sto na uro.Le pri degustaciji se mi je fejst zalomilo,ker se je le-ta končala šele pri polovici pekača.
V upanju,da bo prebava uspešnejša,sem se odpravila z Zaro na sprehod.Na vsakih nekaj metrov je bila zgaga hujša in želodec glasnejši.Doma sem kar padla na kavč in se zvila v klobčič.Saška je bila na srečo v svoji sobi in sem bila vesela,da me ni videla,saj me je že ob moji "degustaciji"opozarjala,da se to ne bo dobro izteklo.
"Kajšna mona sm",sem sama sebe oštevala in potiho ječala od bolečin.Ni dolgo trajalo,ko me je kar odneslo do straniščne školjke."Jelenčki so zapeli",je nekoč rekel nek simpatičen fant v diskoteki,ko ga je dekle vprašalo,kaj je toliko časa počel v WC-ju.
No,popoldan je potekal v tem zaporedju:kavč,školjka,kavč....
Saška me začuda ni nič oštela,ker je videla,da bi s tem sprožila samo še en jelenčkov refren.Je pa bila pametnejša od mene in se je po sedmih urah petja vdala in začela pripravljati stvari(predvsem vrečke) za pot na Tolminsko urgenco.
"Ma kjra mona sm",sem še edino lahko izdavila,več mi ni zneslo,ker sem se dejansko počutila kot ožeta vileda.Ovinke do Kobarida sem kar dobro prenesla,malo pred Tolminom pa spet en refren.
Kljub temu,da sem zdravniku povedala kaj sem ušpičila,sem se mu blazno smilila,najbolj pa se je zasekiral,da sem mogla še na tako dolgo pot in ob taki pozni uri.To mi je bilo zelo smešno,ker to res ni neka razdalja,ura pa je bila komaj deset zvečer.Potem,ko sem dobila injekcijo proti krčem in infuzijo,sem bila vesela,da sem naletela na tako prijaznega in sočutnega zdravnika.Na trenutke sem v njem videla dedka,ki ga resnično skrbi za vnukinjo in jo ne obsoja za tisto kar je ušpičila.Ne vem,kaj je bolj pomagalo,injekcija ali njegovo sočutje,ampak mojemu želodcu je odleglo,v srcu pa sem čutila toplino do tega starega gospoda doktorja.
V vsaki še tako slabi stvari poskušam vedno najti nekaj dobrega in tokrat je bil ta sočutni gospod,ki mu je bilo res mar zame.Nekoč,v socialističnih časih so nas v šoli učili,da moramo poslušati in spoštovati starejše ljudi.Danes vem zakaj. So pravi zaklad življenjskih izkušenj in vrednot.
V upanju,da bo prebava uspešnejša,sem se odpravila z Zaro na sprehod.Na vsakih nekaj metrov je bila zgaga hujša in želodec glasnejši.Doma sem kar padla na kavč in se zvila v klobčič.Saška je bila na srečo v svoji sobi in sem bila vesela,da me ni videla,saj me je že ob moji "degustaciji"opozarjala,da se to ne bo dobro izteklo.
"Kajšna mona sm",sem sama sebe oštevala in potiho ječala od bolečin.Ni dolgo trajalo,ko me je kar odneslo do straniščne školjke."Jelenčki so zapeli",je nekoč rekel nek simpatičen fant v diskoteki,ko ga je dekle vprašalo,kaj je toliko časa počel v WC-ju.
No,popoldan je potekal v tem zaporedju:kavč,školjka,kavč....
Saška me začuda ni nič oštela,ker je videla,da bi s tem sprožila samo še en jelenčkov refren.Je pa bila pametnejša od mene in se je po sedmih urah petja vdala in začela pripravljati stvari(predvsem vrečke) za pot na Tolminsko urgenco.
"Ma kjra mona sm",sem še edino lahko izdavila,več mi ni zneslo,ker sem se dejansko počutila kot ožeta vileda.Ovinke do Kobarida sem kar dobro prenesla,malo pred Tolminom pa spet en refren.
Kljub temu,da sem zdravniku povedala kaj sem ušpičila,sem se mu blazno smilila,najbolj pa se je zasekiral,da sem mogla še na tako dolgo pot in ob taki pozni uri.To mi je bilo zelo smešno,ker to res ni neka razdalja,ura pa je bila komaj deset zvečer.Potem,ko sem dobila injekcijo proti krčem in infuzijo,sem bila vesela,da sem naletela na tako prijaznega in sočutnega zdravnika.Na trenutke sem v njem videla dedka,ki ga resnično skrbi za vnukinjo in jo ne obsoja za tisto kar je ušpičila.Ne vem,kaj je bolj pomagalo,injekcija ali njegovo sočutje,ampak mojemu želodcu je odleglo,v srcu pa sem čutila toplino do tega starega gospoda doktorja.
V vsaki še tako slabi stvari poskušam vedno najti nekaj dobrega in tokrat je bil ta sočutni gospod,ki mu je bilo res mar zame.Nekoč,v socialističnih časih so nas v šoli učili,da moramo poslušati in spoštovati starejše ljudi.Danes vem zakaj. So pravi zaklad življenjskih izkušenj in vrednot.
sobota, 31. december 2011
Zbogom staro,dobrodošlo novo!
Lep silvesterski dan je za mano in Zaro,ki sva ga izkoristili za prijeten popoldanski sprehod.Sedaj sva na kavču v topli flanelasti pižami poslikani z medvedki.Zunaj že poka kot na fronti in psi v sosedski prestrašeno lajajo.Kako prestrašene so šele gozdne živali? Res mi ni jasno kakšen užitek je s temi petardami. Je to fetiš,ali problem z nizkim IQ-jem? Vse vrste zakonov pridejo politikom na misel,od odstrela divjadi do količine dovoljenega podihanega zraka,le s pirotehniko so se omejili le na 6 dni dovoljenega bombardiranja.Ja,verjetno je takrat vsa divjad na Severnem polu,domače živali pa uspavane v veterinarskih ambulantah.Spet malo kritiziram ves sistem,ampak danes je pač dan za razne obračunčke,da stopimo v novo leto prečiščeni in razsvetljeni.Jaz pravim,da moramo vedno začeti pri sebi.
No,jaz sem sama s sabo kar zadovoljna,tako,da kakšna velika katarza niti ne bo potrebna.Mogoče malo lepotnih popravkov.Doma imam zadeve urejene,radi se imamo,drugim želim vse dobro in če jim ne morem pomagati,jih pustim pri miru.To so lekcije drugih in ne moje.Pomembno je,da do nauka pride vsak sam.Kako že piše v svetem pismu? Bog naloži človeku tolikšno breme,da ga lahko nosi.Ne manj,ne več.
Moja zaobljuba za prihodnje leto je kar realna in upam,da ji bom kos.
Rada bi bila še bolj "flegma",tako,da bi se popolnoma prepustila toku življenja,da me pač nese tja,kjer misli,da je zame najbolje.Še bolj bom začela delati na Zakonu privlačnosti,ker deluje.O tem sem se osebno prepričala in to mi je samo potrdilo mojo tezo,da v naravi vlada popoln red. Popolna harmonija! To harmonijo je treba prenesti le nase,pa bo svet boljši.
Tako,naj bo dovolj za zadnji večer.Sledi še večerja v pižamah in silvesterski poljub!
Prelepe Pavčkove verze pa sem si izbrala,da me bodo spremljali vso naslednje leto:
KO HODIŠ,POJDI ZMERAJ DO KONCA,
A ČE NE PRIDEŠ NE PRVIČ,NE DRUGIČ
DO KROVA IN PRAVEGA KOVA,
POSKUSI:
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA!
No,jaz sem sama s sabo kar zadovoljna,tako,da kakšna velika katarza niti ne bo potrebna.Mogoče malo lepotnih popravkov.Doma imam zadeve urejene,radi se imamo,drugim želim vse dobro in če jim ne morem pomagati,jih pustim pri miru.To so lekcije drugih in ne moje.Pomembno je,da do nauka pride vsak sam.Kako že piše v svetem pismu? Bog naloži človeku tolikšno breme,da ga lahko nosi.Ne manj,ne več.
Moja zaobljuba za prihodnje leto je kar realna in upam,da ji bom kos.
Rada bi bila še bolj "flegma",tako,da bi se popolnoma prepustila toku življenja,da me pač nese tja,kjer misli,da je zame najbolje.Še bolj bom začela delati na Zakonu privlačnosti,ker deluje.O tem sem se osebno prepričala in to mi je samo potrdilo mojo tezo,da v naravi vlada popoln red. Popolna harmonija! To harmonijo je treba prenesti le nase,pa bo svet boljši.
Tako,naj bo dovolj za zadnji večer.Sledi še večerja v pižamah in silvesterski poljub!
Prelepe Pavčkove verze pa sem si izbrala,da me bodo spremljali vso naslednje leto:
KO HODIŠ,POJDI ZMERAJ DO KONCA,
A ČE NE PRIDEŠ NE PRVIČ,NE DRUGIČ
DO KROVA IN PRAVEGA KOVA,
POSKUSI:
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA!
Naročite se na:
Objave (Atom)