Lep,a vetroven dan je bil danes.Moja učiteljica Marriane mi vedno svetuje,da naj se vetra izogibam,češ,da ohladi vse notranje organe in to po Kitajski fiozofiji ni dobro za či (življenjska energija).Sem si pa vzela čas in na toplem prebirala nekatere bloge.Mnogi od njih so delovali name zelo pozitivno in poučno.Nekateri pa so s svojo vsebino izrazito izstopali,tako,da sem bila na trenutke zmedena,ker sem kar naenkrat prebirala celotno,v detajle podrobno napisano življenjsko zgodbo.Ob tem branju se mi je porajalo nekaj misli in vprašanj.Kaj želi doseči človek z vlogo žrtve in dokazovanja drugim? Hkrati pa trdi,da je srečen in duhovno precej razgledan?
To v nobeni filozofiji ne paše skupaj.Ali si srečen,ali pa nesrečen.Začeti je treba pri sebi in to je najtežje.Vem po sebi.Nekoč sem se tudi jaz trudila biti pridna punčka in nekoč sem bila tudi jaz v vlogi žrtve.Moja duševna hrana takrat so bile pohvale in priznanja drugih ljudi.Napaka! Živela sem življenja drugih,moje pa je teklo mimo mene.Dokazovanje drugim me je izčrpalo in dotaknila sem se dna.
Čakalo me je trdo delo-delo na sebi.Začeti sem se morala dokazovati sama sebi.Da zmorem.Predvsem pa da se začnem sprejemati takšno kakršna sem in se končno začnem imeti rada.
Počasi,a vztrajno sem se prebijala na površje.Danes sem drug človek,a pot je še dolga.
Ljudje,ki me imajo tudi danes radi,me imajo zato,ker sem,kar sem. Tisti,ki so me imeli radi zato,ker sem bila pridna punčka,vzorna mama in žena,tisti so odšli iz mojega življenja.In prav je tako.
Vsi imamo svoje zgodbe,ki jih delimo z najbližnjimi.
Iz mojih izkušenj svetujem,da tiste najbolj boleče in najbolj intimne odlomke iz naših življenj podelimo le s svojim psihoterapevtom,ker bo le on vedel kaj s tem početi.Kaj naj bi širša javnost počela s tem?
Nobenemu nimam niti pravice do potankosti razlagati kakšna je bila moja daljna preteklost,na katero niti vplivati ne morem več.Marianne pravi,da je to Iluzija.In za prihodnost velja enako.Vse kar je pomembno,se dogaja zdaj! To je edina resnica.
Koga pa briga kdo me kdaj ni maral in kdo me je zmerjal v preteklosti?Krivico bi delala tem,ki so me zmerjali,ki me niso marali in ki so me tepli,če bi njih krivila,da sem bila nesrečna.Ne,kriva sem bila jaz,ker sem jim to dopuščala.Danes tega ne dopuščam več in sem srečna.Človek mora najprej spremeniti odnos do sebe in šele potem bodo drugi spremenili odnos do njega.
Nič ni samo slabo in nič ni samo dobro,ampak samo JE!
Če meni kdaj življenje ponudi limone,si pač naredim limonado z veliko cukra!
četrtek, 16. februar 2012
ponedeljek, 13. februar 2012
slovenski stand up komiki
Pravkar sem nekaj časa po tv gledala naše mojstre,kao stand up komike,vendar sem hitro premaknila na kanal Tv Golica,ki predvaja govejo muziko.Ja, potrebovala sem hiter preobrat na pozitivo,ker so mi ti kvazi komiki kaj hitro znižali raven hormona sreče.Dobila sem še eno potrditev,da Slovenceljni in humor nikakor ne gresta skupaj.Kdo bi se pa lahko smejal komičarki,ki je 20 minut govorila o depresiji? O navajanju statistike in simptomov.Polna dvorana je nemo zrla vanjo in na obrazih ni bilo zaznati niti rahlega nasmeška.Da,tako blazno smešna je bila.Njen humorni učinek je dosegel to,da so se ljudje v dvorani in pred ekrani začeli resno sramovati sami sebe,ker trpijo za to boleznijo.In teh,v današnjih časih ni malo.Sama sem to doživljala pred leti in lahko zatrdim,da je vse prej kot humorna.
Pot iz nje je dolga,boleča in trnova.Nikakor ne spada na nek repertoar "komika",ki je to postal zato,ker je to zadnji krik mode v ZDA.Američanom še ne bi zamerila,ker so znani po nizkem IQ,kar dokazujejo njihovi razno razni Springer showi.Svet izgublja vrednote in očitno tudi smisel za humor.
Dvanajst let živim s Crohnovo boleznijo in danes mi ne bi bilo popolnoma nič smešno,če bi komičarka navajala statistike in simptome za to bolezen moderne dobe.Sedeti na wc školjki po večkrat na dan in več dni zapored z bolečinami v trebuhu,je daleč od humoreske.
No,nisem humorist,sem pa optimist in s to boleznijo poskušam čimlepše živeti.
Pot iz nje je dolga,boleča in trnova.Nikakor ne spada na nek repertoar "komika",ki je to postal zato,ker je to zadnji krik mode v ZDA.Američanom še ne bi zamerila,ker so znani po nizkem IQ,kar dokazujejo njihovi razno razni Springer showi.Svet izgublja vrednote in očitno tudi smisel za humor.
Dvanajst let živim s Crohnovo boleznijo in danes mi ne bi bilo popolnoma nič smešno,če bi komičarka navajala statistike in simptome za to bolezen moderne dobe.Sedeti na wc školjki po večkrat na dan in več dni zapored z bolečinami v trebuhu,je daleč od humoreske.
No,nisem humorist,sem pa optimist in s to boleznijo poskušam čimlepše živeti.
torek, 24. januar 2012
Jelenčki so zapeli
Odkar sem na televiziji odkrila kuharski program z Nizozemskim kuharskim mojstrom Rudolfom,za razliko od prej mnogo več časa prebijem za štedilnikom.Možakar ti zna že z njegovimi komentarji narediti tako blazen apetit,da včasih jem tudi pozno ponoči.V soboto sem se odločila speči pecivo po njegovem receptu in se moram pohvaliti,da mi je uspelo sto na uro.Le pri degustaciji se mi je fejst zalomilo,ker se je le-ta končala šele pri polovici pekača.
V upanju,da bo prebava uspešnejša,sem se odpravila z Zaro na sprehod.Na vsakih nekaj metrov je bila zgaga hujša in želodec glasnejši.Doma sem kar padla na kavč in se zvila v klobčič.Saška je bila na srečo v svoji sobi in sem bila vesela,da me ni videla,saj me je že ob moji "degustaciji"opozarjala,da se to ne bo dobro izteklo.
"Kajšna mona sm",sem sama sebe oštevala in potiho ječala od bolečin.Ni dolgo trajalo,ko me je kar odneslo do straniščne školjke."Jelenčki so zapeli",je nekoč rekel nek simpatičen fant v diskoteki,ko ga je dekle vprašalo,kaj je toliko časa počel v WC-ju.
No,popoldan je potekal v tem zaporedju:kavč,školjka,kavč....
Saška me začuda ni nič oštela,ker je videla,da bi s tem sprožila samo še en jelenčkov refren.Je pa bila pametnejša od mene in se je po sedmih urah petja vdala in začela pripravljati stvari(predvsem vrečke) za pot na Tolminsko urgenco.
"Ma kjra mona sm",sem še edino lahko izdavila,več mi ni zneslo,ker sem se dejansko počutila kot ožeta vileda.Ovinke do Kobarida sem kar dobro prenesla,malo pred Tolminom pa spet en refren.
Kljub temu,da sem zdravniku povedala kaj sem ušpičila,sem se mu blazno smilila,najbolj pa se je zasekiral,da sem mogla še na tako dolgo pot in ob taki pozni uri.To mi je bilo zelo smešno,ker to res ni neka razdalja,ura pa je bila komaj deset zvečer.Potem,ko sem dobila injekcijo proti krčem in infuzijo,sem bila vesela,da sem naletela na tako prijaznega in sočutnega zdravnika.Na trenutke sem v njem videla dedka,ki ga resnično skrbi za vnukinjo in jo ne obsoja za tisto kar je ušpičila.Ne vem,kaj je bolj pomagalo,injekcija ali njegovo sočutje,ampak mojemu želodcu je odleglo,v srcu pa sem čutila toplino do tega starega gospoda doktorja.
V vsaki še tako slabi stvari poskušam vedno najti nekaj dobrega in tokrat je bil ta sočutni gospod,ki mu je bilo res mar zame.Nekoč,v socialističnih časih so nas v šoli učili,da moramo poslušati in spoštovati starejše ljudi.Danes vem zakaj. So pravi zaklad življenjskih izkušenj in vrednot.
V upanju,da bo prebava uspešnejša,sem se odpravila z Zaro na sprehod.Na vsakih nekaj metrov je bila zgaga hujša in želodec glasnejši.Doma sem kar padla na kavč in se zvila v klobčič.Saška je bila na srečo v svoji sobi in sem bila vesela,da me ni videla,saj me je že ob moji "degustaciji"opozarjala,da se to ne bo dobro izteklo.
"Kajšna mona sm",sem sama sebe oštevala in potiho ječala od bolečin.Ni dolgo trajalo,ko me je kar odneslo do straniščne školjke."Jelenčki so zapeli",je nekoč rekel nek simpatičen fant v diskoteki,ko ga je dekle vprašalo,kaj je toliko časa počel v WC-ju.
No,popoldan je potekal v tem zaporedju:kavč,školjka,kavč....
Saška me začuda ni nič oštela,ker je videla,da bi s tem sprožila samo še en jelenčkov refren.Je pa bila pametnejša od mene in se je po sedmih urah petja vdala in začela pripravljati stvari(predvsem vrečke) za pot na Tolminsko urgenco.
"Ma kjra mona sm",sem še edino lahko izdavila,več mi ni zneslo,ker sem se dejansko počutila kot ožeta vileda.Ovinke do Kobarida sem kar dobro prenesla,malo pred Tolminom pa spet en refren.
Kljub temu,da sem zdravniku povedala kaj sem ušpičila,sem se mu blazno smilila,najbolj pa se je zasekiral,da sem mogla še na tako dolgo pot in ob taki pozni uri.To mi je bilo zelo smešno,ker to res ni neka razdalja,ura pa je bila komaj deset zvečer.Potem,ko sem dobila injekcijo proti krčem in infuzijo,sem bila vesela,da sem naletela na tako prijaznega in sočutnega zdravnika.Na trenutke sem v njem videla dedka,ki ga resnično skrbi za vnukinjo in jo ne obsoja za tisto kar je ušpičila.Ne vem,kaj je bolj pomagalo,injekcija ali njegovo sočutje,ampak mojemu želodcu je odleglo,v srcu pa sem čutila toplino do tega starega gospoda doktorja.
V vsaki še tako slabi stvari poskušam vedno najti nekaj dobrega in tokrat je bil ta sočutni gospod,ki mu je bilo res mar zame.Nekoč,v socialističnih časih so nas v šoli učili,da moramo poslušati in spoštovati starejše ljudi.Danes vem zakaj. So pravi zaklad življenjskih izkušenj in vrednot.
sobota, 31. december 2011
Zbogom staro,dobrodošlo novo!
Lep silvesterski dan je za mano in Zaro,ki sva ga izkoristili za prijeten popoldanski sprehod.Sedaj sva na kavču v topli flanelasti pižami poslikani z medvedki.Zunaj že poka kot na fronti in psi v sosedski prestrašeno lajajo.Kako prestrašene so šele gozdne živali? Res mi ni jasno kakšen užitek je s temi petardami. Je to fetiš,ali problem z nizkim IQ-jem? Vse vrste zakonov pridejo politikom na misel,od odstrela divjadi do količine dovoljenega podihanega zraka,le s pirotehniko so se omejili le na 6 dni dovoljenega bombardiranja.Ja,verjetno je takrat vsa divjad na Severnem polu,domače živali pa uspavane v veterinarskih ambulantah.Spet malo kritiziram ves sistem,ampak danes je pač dan za razne obračunčke,da stopimo v novo leto prečiščeni in razsvetljeni.Jaz pravim,da moramo vedno začeti pri sebi.
No,jaz sem sama s sabo kar zadovoljna,tako,da kakšna velika katarza niti ne bo potrebna.Mogoče malo lepotnih popravkov.Doma imam zadeve urejene,radi se imamo,drugim želim vse dobro in če jim ne morem pomagati,jih pustim pri miru.To so lekcije drugih in ne moje.Pomembno je,da do nauka pride vsak sam.Kako že piše v svetem pismu? Bog naloži človeku tolikšno breme,da ga lahko nosi.Ne manj,ne več.
Moja zaobljuba za prihodnje leto je kar realna in upam,da ji bom kos.
Rada bi bila še bolj "flegma",tako,da bi se popolnoma prepustila toku življenja,da me pač nese tja,kjer misli,da je zame najbolje.Še bolj bom začela delati na Zakonu privlačnosti,ker deluje.O tem sem se osebno prepričala in to mi je samo potrdilo mojo tezo,da v naravi vlada popoln red. Popolna harmonija! To harmonijo je treba prenesti le nase,pa bo svet boljši.
Tako,naj bo dovolj za zadnji večer.Sledi še večerja v pižamah in silvesterski poljub!
Prelepe Pavčkove verze pa sem si izbrala,da me bodo spremljali vso naslednje leto:
KO HODIŠ,POJDI ZMERAJ DO KONCA,
A ČE NE PRIDEŠ NE PRVIČ,NE DRUGIČ
DO KROVA IN PRAVEGA KOVA,
POSKUSI:
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA!
No,jaz sem sama s sabo kar zadovoljna,tako,da kakšna velika katarza niti ne bo potrebna.Mogoče malo lepotnih popravkov.Doma imam zadeve urejene,radi se imamo,drugim želim vse dobro in če jim ne morem pomagati,jih pustim pri miru.To so lekcije drugih in ne moje.Pomembno je,da do nauka pride vsak sam.Kako že piše v svetem pismu? Bog naloži človeku tolikšno breme,da ga lahko nosi.Ne manj,ne več.
Moja zaobljuba za prihodnje leto je kar realna in upam,da ji bom kos.
Rada bi bila še bolj "flegma",tako,da bi se popolnoma prepustila toku življenja,da me pač nese tja,kjer misli,da je zame najbolje.Še bolj bom začela delati na Zakonu privlačnosti,ker deluje.O tem sem se osebno prepričala in to mi je samo potrdilo mojo tezo,da v naravi vlada popoln red. Popolna harmonija! To harmonijo je treba prenesti le nase,pa bo svet boljši.
Tako,naj bo dovolj za zadnji večer.Sledi še večerja v pižamah in silvesterski poljub!
Prelepe Pavčkove verze pa sem si izbrala,da me bodo spremljali vso naslednje leto:
KO HODIŠ,POJDI ZMERAJ DO KONCA,
A ČE NE PRIDEŠ NE PRVIČ,NE DRUGIČ
DO KROVA IN PRAVEGA KOVA,
POSKUSI:
VNOVIČ
IN ZOPET
IN ZNOVA!
četrtek, 24. november 2011
copate in pižama
Včeraj je bil spet en krasen novemberski dan.Hladen,a brez oblaka na nebu.Precej neznačilno,ker naj bi bil zdaj čas sivine in depre.No,Ljubljana v celoti dosega jesenske normative.Včeraj sva se z mojo polovico odpravila na Kras k moji ljubljeni Viktoriji,prijetni,žilavi 76.letnici.Spoznale sva se lansko leto v bolnici,kjer sva si delili sobo.No,v vsaki še tako slabi stvari je nekaj dobrega,to,da spoznaš fejst ljudi.
Prisrčno sva se objeli in prijetno pokramljali,da ne govorim o prekrasnem pršutu in domačem teranu,ki spadajo na mizo kraševcev.Obožujem to domačo hrano,pridelano z ljubeznijo,obožujem poslušati kraševsko narečje in seveda obožujem Viktorijo,ki me precej spominja na mojo nono.
Skratka,bilo je lepo,vključno z vožnjo po razgibani kraški pokrajini,kjer sem občudovala čudovito obarvan ruj.
Zakaj sem omenjala copate in pižamo? A ja! Že v začetku oktobra sem se začela pripravljati na dolgoooo in sivooo jesen in sem kupila novo toplo pižamo in copate,take kosmate s cofki. Imela sem plan,da bom dva dni lenarila na kavču s knjigo in kakšnim dobrim filmom,zrla skozi okno v sivino,a mi je to prekrasno vreme zbilo voljo do pižame in copat.
No,zdaj čakam na december in tudi nanj sem dobro pripravljena.S pižamo,copati in zalogo terana,tako,da mi depra tudi slučajno ne pride do živega ha,ha,ha.
Prisrčno sva se objeli in prijetno pokramljali,da ne govorim o prekrasnem pršutu in domačem teranu,ki spadajo na mizo kraševcev.Obožujem to domačo hrano,pridelano z ljubeznijo,obožujem poslušati kraševsko narečje in seveda obožujem Viktorijo,ki me precej spominja na mojo nono.
Skratka,bilo je lepo,vključno z vožnjo po razgibani kraški pokrajini,kjer sem občudovala čudovito obarvan ruj.
Zakaj sem omenjala copate in pižamo? A ja! Že v začetku oktobra sem se začela pripravljati na dolgoooo in sivooo jesen in sem kupila novo toplo pižamo in copate,take kosmate s cofki. Imela sem plan,da bom dva dni lenarila na kavču s knjigo in kakšnim dobrim filmom,zrla skozi okno v sivino,a mi je to prekrasno vreme zbilo voljo do pižame in copat.
No,zdaj čakam na december in tudi nanj sem dobro pripravljena.S pižamo,copati in zalogo terana,tako,da mi depra tudi slučajno ne pride do živega ha,ha,ha.
sobota, 19. november 2011
naša draga Lidija
Vedno,ko slišim to pesem,me spomnin ponese v mlada leta.V tista leta,ko je bila moja nona Lidija še med nami.Bila je neverjetna ženska.Prijazna,izredno suha,a neizmerno žilava.Hvala,ti,nona,da imam tvoje gene in lahko jem v nedogled in bo kljub temu moja postava primerna za Milano,Pariz...Malo heca mora biti,resnično pa bi si želela biti malo bolj obilna.Vsaj v določene predele,ha ha,ha! Naša nona je bila verjetno najboljša kuharica in tako dobro verjetno ne bom nikoli več jedla.Ženska je imela dobesedno zlate roke.Iz njenega zelenjavnega vrta je mineštra,oziroma politika,kot jo je ona imenovala, bila neverjetno kulinarično čudo z božanskim okusom.Potico je ona spekla kar tako,mimogrede.Jaz se nanjo namreč psihično pripravljam že vse moje življenje. Če bi bila jaz takrat malo starejša,bi gotovo z mojo drago nonico uspele z gostilno. Ne pomnim,da bi se bilo katera jed njej ponesrečila. Razen enkrat,ko smo prišli s polja in se je lotila delat marmeladne štruklje in ji še toplo krompirjevo testo ni hotelo "vkup," je le tega zabrisala v sobna vrata,katere je ravno takrat odprl naš noni Pepi.Šokirano jo je pogledal in rekel:"Ja,Lidja,kruce fiks,kej je pa tu zdej?"
"Ja,tku je tu,č mamo kusilo pu vujaško,točno upudan,"mu je odrezavo odgovorila .
V glavnem,ta naša nona je bila univerzalna ženska.Ne samo,da je bila odlična kuharica,znala je šivati,štrikati in bila je samouk za jezike.Aktivno je obvladala nizozemščino in nemščino,pasivno pa italijanščino in malo francoščine.Bila je tudi biznismenka,saj je ena izmed prvih imela kamp.
Skratka,nona Lidija in noni Pepi sta mi v veliki meri lepšala otroštvo.Pri njima je bilo dovoljeno skoraj vse.V vasici ob sotočju reke Soče in Koritnice je bilo vse kar sem imela takrat najraje.Nona Lidija,noni Pepi,najboljša prijateljica Irena in najbolj zanimiva soseda Liza,ki je edina imela črnobel televizor in nepozabno kmečko peč.
"Pojta,usjdta se gore n pejč,d wama n zmrzne rt;"nama je z Ireno rekla vsak hladen zimski večer. Potem nama je pripovedovala zgodbe iz vojnih časov,katere sva odprtih ust poslušale in zaradi njenega zanimivega opisovanja,sva si jih tako živo predstavljali,da televizija sploh ni bila pomembna.
Zimske večere sva potem z nono podaljšale še z igranjem Črnega Petra.Uboga nona,tako sem goljufala,ona pa je uživala,ko sem zmagovala.Včasih je nono,ki je tudi hodil spat po vojaško in to ob 20.00,prilomastil iz sobe in zarobantil: "Lidja,a ti vjš kaj je ura,utrok muore spat!"
"Ja,Pepi glih še dno rundo udigrawa,"ga je mirila nona.
Zjutraj,ko me je po kvartopirski noči zbujal k zajtrku me je vedno zbadal: "Ku je,a? A s še zspana? Maš uči ku mirkuca.Zdej pujej fruošk an zmisl se kej buomu z kusilo."
"Pljnto an mljko",sem mu odgovorila.
"A s slišala Lidja?!"
"Kej je djla,buo jdla Pepi?"
"Jou,ku s ti gljuha.Skuhi pljntooo an mljkooo!"
"Ja,Pepi ,saj nism gljuhaaa!"
Res so bila super ta leta,nikoli jih ne bom pozabila.Pepi,Lidija in Liza so že dolgo na oni strani,a vendar v mojem srcu še tako živi.Irena,upam,da tudi ti hraniš v srcu vse te lepe spomine.
Kej naj rečm: Buoh wem dej zdrawje an hwala z use!Rada wes mam!
"Ja,tku je tu,č mamo kusilo pu vujaško,točno upudan,"mu je odrezavo odgovorila .
V glavnem,ta naša nona je bila univerzalna ženska.Ne samo,da je bila odlična kuharica,znala je šivati,štrikati in bila je samouk za jezike.Aktivno je obvladala nizozemščino in nemščino,pasivno pa italijanščino in malo francoščine.Bila je tudi biznismenka,saj je ena izmed prvih imela kamp.
Skratka,nona Lidija in noni Pepi sta mi v veliki meri lepšala otroštvo.Pri njima je bilo dovoljeno skoraj vse.V vasici ob sotočju reke Soče in Koritnice je bilo vse kar sem imela takrat najraje.Nona Lidija,noni Pepi,najboljša prijateljica Irena in najbolj zanimiva soseda Liza,ki je edina imela črnobel televizor in nepozabno kmečko peč.
"Pojta,usjdta se gore n pejč,d wama n zmrzne rt;"nama je z Ireno rekla vsak hladen zimski večer. Potem nama je pripovedovala zgodbe iz vojnih časov,katere sva odprtih ust poslušale in zaradi njenega zanimivega opisovanja,sva si jih tako živo predstavljali,da televizija sploh ni bila pomembna.
Zimske večere sva potem z nono podaljšale še z igranjem Črnega Petra.Uboga nona,tako sem goljufala,ona pa je uživala,ko sem zmagovala.Včasih je nono,ki je tudi hodil spat po vojaško in to ob 20.00,prilomastil iz sobe in zarobantil: "Lidja,a ti vjš kaj je ura,utrok muore spat!"
"Ja,Pepi glih še dno rundo udigrawa,"ga je mirila nona.
Zjutraj,ko me je po kvartopirski noči zbujal k zajtrku me je vedno zbadal: "Ku je,a? A s še zspana? Maš uči ku mirkuca.Zdej pujej fruošk an zmisl se kej buomu z kusilo."
"Pljnto an mljko",sem mu odgovorila.
"A s slišala Lidja?!"
"Kej je djla,buo jdla Pepi?"
"Jou,ku s ti gljuha.Skuhi pljntooo an mljkooo!"
"Ja,Pepi ,saj nism gljuhaaa!"
Res so bila super ta leta,nikoli jih ne bom pozabila.Pepi,Lidija in Liza so že dolgo na oni strani,a vendar v mojem srcu še tako živi.Irena,upam,da tudi ti hraniš v srcu vse te lepe spomine.
Kej naj rečm: Buoh wem dej zdrawje an hwala z use!Rada wes mam!
torek, 1. november 2011
prižgimo svečko manj
Z Zaro sva se prebudile v čudovito jutro.Dokaj nenavadno za november,ki naj bi veljal za siv in depresiven.Po poznem zajtrku sva se odpravile na potep na Lesičje Vodenca z razlogom,da Zara ogleduje krave in ovce,ki se še vedno pasejo zunaj.Zara bi jih nemo opazovala ure in ure,jaz pa z njo vred,saj ne blebetajo neumnosti in na človeka delujejo precej umirjeno za razliko od ljudi.Mogoče se sliši neumno,ampak mene živali napolnijo z mirom.In ko sem tako mirna,me prevzame vsa narava.Čudovito je zreti v naše hribe,ki so odeti v nešteto jesenskih barv,zreti v azurno nebo,poslušati šumenje listja pod nogami.To je zame popolna meditacija.Občutek,da si eno z naravo.
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!
Popoldne je čas za obisk pokopališča. Polovico oktobra so nas z reklamami vztrajno nagovarjali na vse možne ugodne nakupe sveč,zadnji teden pred prazniki pa nas vztrajno nagovarjajo,da naj letos prižgemo vsaj eno svečo manj.Kje je tu poanta,se sprašujem.A je res ves svet že zmeden?Najprej bi čimveč prodali,potem jih začne pa fejst skrbeti za okolje. Slavoj Žižek bi se spet vprašal,da koga imajo za norca. Vse to je v celofan zavito sranje.Noben me ne bo prepričal,da moji mami prižgem svečo na računalniku. Mislim,da je bila toliko vredna,da se grem poklonit do njenega groba in prižgem svečo.Resnično,ne virtualno.
Kot otroci smo morali vsako leto za ta praznik prinesti svečko v šolo,da smo jih prižgali padlim za svobodo.
Lepo je bilo takrat,bile so vrednote,ki jih danes ni več in bile so svečke,tiste bele ,čisto navadne in nihče nam ni polnil glave z virtualnimi svečkami.Za prave ljudi naj gorijo prave svečke!
Dan se je zaključil z nasmehom,ker sem prebrala Irenin blog od črke H.Vem,kdo je bil tisti fant,Irena! Super je,ko se še nekdo spominja tistih lepih časov in naše tovarišice Elze.Naj tudi njej gori prava svečka!
Naročite se na:
Objave (Atom)