strahovi

Gotovo je strah prisoten v vsakem od nas.Seveda je do neke mere normalno,da nas je česa strah,ker je to v nas.Če nas ničesar ne bi bilo strah,bi svet živel v malem kaosu.Ljudje bi hodili vsepovprek,po strehah,po sredi ceste,vozili 200 km/h itd.Problem nastane,ko ta strah preide na višjo stopnjo realnega in nas le-ta ovira v vsakdanjem življenju.Vsi imamo sanje,vendar nas je strah narediti korak naprej,da bi te sanje tudi realizirali.Naš ego nam vztrajno najeda,da to ni dobro,da je nevarno in nemogoče.Čim se v srcu odločimo,da bomo stopili korak bliže našim sanjam,nam ta nadutež hitro začne soliti pamet.
To je podobno zgodbi o treh žabah.Odločile so se,da bodo skočile v mlako.In katera od njih je skočila?Nobena.Njihove odločitve so ostale zgolj v glavah.
Prevečkrat le tuhtamo,premlevamo in oklevamo.S tem dajemo strahovom moč in veličino.Zavedati se moramo,da so nerealni,da jih ustvarjamo sami.
Čim smo odločeni,da si želimo plavati,skočimo v vodo.Če se odločimo uresničiti svoje sanje,nemudoma stopimo na pot,ki vodi do njih.Storimo vse,da bomo srečni,da bomo živeli svoje sanje.Zaupajmo sebi,vse je v nas,le spomniti se moramo.

Kar iščeš,to privlačiš

Včeraj sem prvič nabrala pomladanski regrat.Ob tej dolgotrajni suši,je že pravi čudež,da je sploh pokukal na plano.No,nabrala sem ga ravno dovolj za kosilo,zraven pa še trobentice,ki sem jih nesla na mamin grob.Ona je oboževala rože in niti decembra njena vaza ni bila nikoli prazna.Ravno,ko sem bila pri njenem grobu,mi je zazvonil telefon.Na drugi strani me ženska vpraša,če se spomnim ene Anite izpred 23 let.Bila sem prijetno in globoko presenečena,ker sem jo jaz vsa ta leta iskala in razmišljala o njej.Pred tednom dni sem si obljubila,da jo moram na vsak način najti.In beseda je meso postala!Anita me je iskala že dobrih pet let,intenzivno pa en mesec.Pred davnimi leti sva skupaj obiskovale tečaj za tajnice v Ljubljani.Že prvi dan sva se našle in razumele,kot,da se že od nekdaj poznava.Imele sva enake poglede na svet,enako mišljenje o bilo čem,skratka bile sva duši dvojčici.Anita je bila posvojenka,mama jo je pustila kar v ambulanti,nato jo je posvojila tamkajšnja medicinska sestra.
Opravili sva tečaj in potem je večkrat prišla k meni na obisk.Zanosila je,rodila fantka in bila mama samohranilka.Takrat sem občudovala njen pogum.Potem sem se jaz odselila iz Ljubljane in stiki med nama so počasi bledeli.Vedno pa sva imele ena drugo v mislih.V včerajšnjem pogovoru sva odkrile,da še vedno enako misliva in imava tudi enak način življenja.Radi imava živali,naravo,obožujeva mir in samoto,ter sovraživa opravljanje in nevoščljivost.Ja,spremlja naju podobna življenjska usoda in izkušnje.Sedaj je srečna,ima dobrega partnerja,še enega sina in živi v mali hiški v majhni Dolenjski vasici.
Včeraj sva si res polepšali že tako lep dan.Ugotovili sva,da je bila med nama vsa ta leta izredno močna prijateljska vez.Najine misli,ki sva jih pošiljale v vesolje so bile na enaki frekvenci in vesolje je poskrbelo za odgovor.Obe sva se strinjali,da nikoli v teh letih nisva niti malo podvomile o tem,ali se bova našli. Zame je to še en dokaz,da zakon privlačnosti res deluje.