dobra volja

Zgodaj zjutraj me je klicala dobra prijateljica,ki je imela pripravljene sadike solate za moje bramorje. Takoj sem se lotila sajenja in potiho prosila bramorje,da naj se me vsaj malo usmilijo in pustijo nekaj pridelka tudi za nas,ljudi.Hkrati sem jim tudi zatrdila,da pa nikakor nisem obupala in naj se nimajo za zmagovalca.Dobre volje mi ne bo zmanjkalo,brez skrbi. Ne dam se!Prej nisem tako razmišljala,lansko leto pa sem osvojila tudi to lekcijo,ko sem tri tedne ležala v bolnici in bila operirana. V tistih treh tednih se je v sobi  v kateri sem ležala zamenjalo veliko žensk. Vsaka je imela svojo zgodbo in vsaka ta zgodba je bila nekaj posebnega in prav to mi je dajalo moči,da sem lažje dočakala operacijo. Še posebej sem občudovala Vido,ki je bila operirana zaradi raka na dojki. Koliko volje je bilo v njej in zaradi tega jo bom vedno občudovala.Še danes sva na zvezi in ko sem jo pred dvema mesecema srečala sem  bila res prijetno presenečena kako super izgleda. Občudujem te Vida! Skratka,občudujem vse ženske,ki so doživele tako izkušnjo. Rada sem v družbi takih ljudi,ker se od njih marsičesa naučim,v sebi nosijo modrost o življenju,kako ga čimbolj užiti in ceniti. Ti ljudje so dokaz,da dobra volja in zakon privlačnosti delujeta.
Ob takih ljudeh in njihovih zgodbah,sem že v bolnici dojela,da moja bolezen ni kazen,temveč darilo. Se sliši čudno? Nikakor.Bila mi je dana še ena možnost,da začnem uživat življenje s polno žlico,spoznala sem kdo je pravi prijatelj,ko mi gre malo slabše in srečala sem vse te čudovite ženske,ki so mi krajšale dolge bolnišnične dneve. Kaj je lahko še lepše in dragocenejše darilo?
Vse kar se nam dogaja,se nam dogaja z namenom.Nič ni naključje. Prejemamo lekcije,a le od nas je odvisno kaj se bomo iz njih naučili,da ne bomo v nedogled ponavljali vedno istih napak.Naloženo pa nam je samo toliko kot zmoremo,ne manj,ne več.
Ker je zunaj že večer,je čas pravi,da se pred spanjem zahvalim za vse,ki ste v mojem življenju! Vsi ste moji učitelji.
Za največ lekcij hvala moji zlati hčerki in najboljšemu možu,za najbolj pasje lekcije,pa hvala Zari,ki že debelo uro sladko spi. Lepe,sladke in poučne sanje!

Dober tek,polh!

Danes sva se z Zaro odločili preživeti del dopoldneva v naravi. Začuda je na moj klic urno skočila s kavča in njene velike okrogle očke so že neučakano zrle proti vratom. Odpravili sva se do naše lesene hiške,ki stoji ob robu gozda in že tako lepo jutro nama je polepšal naš polhek,ki v podstrehi domuje že kar nekaj let. Danes si je za zajtrk privoščil veliko jabolko,ki mu ga ponavadi nastavimo že zvečer. Glede na to,da so to predvsem nočne živalce,je ta naš polhi precej živahen in aktiven tudi podnevi. Zara se ga vsakokrat razveseli in zre v podstreho še dolgo potem,ko polhek po obilnem obedu že sladko drema. Kako malo potrebujejo te naše živali,da so srečne. Polhek jabolko,Zara družbo,ptice nekaj semen in veverica lešnik ali dva. Zakaj se ljudje vsaj malo ne zgledujemo po njih? Zakaj iščemo srečo v materialu,denarju,nekje izven sebe? Bistvo je v nas in ko to najdemo,smo resnično srečni. Je največje bogastvo,ki nič ne stane. Se sliši čudno,mar ne? Pa ni! Je v nas od vedno,toda od pehanja za materialom smo nanj le pozabili.Ustavimo se za trenutek,utišajmo misli in se zazrimo vase.Prijetno bomo presenečeni
Meni je ljub nauk moje učiteljice Ann,ki pravi:"Živi tukaj in zdaj!"
S preteklostjo nimamo več kaj početi,prihodnost pa je iluzija.Edina resnica je ta trenutek. Zaradi današnjega tempa življenja,pa smo z mislimi predvsem v prihodnosti in zato živimo nekje tam,ta trenutek pa gre mimo nas,ne,da bi ga užili.

Meni in Zari je bil sleherni trenutek današnjega dneva neprecenljiv in enkraten!

Aftertaxi

Prebudila sem se v sončno jutro.Kukavica za našo hišo je že pridno kukala,jaz pa si še napol v spanju pripravljam zajtrk. Tudi Zara se je skobacala iz njene košare in mi z njenim pogledom dala vedeti,da ji manjka še precej kitic spanja,zato je zbrala moči,skočila na kavč in zvita v klobčič zadremala.Moja razvada pa je zajtrkovati poleg nje in buljiti  v televizijo. Takoj me je predramil prispevek Aftertaxi,beseda me je zbodla v oči in na glas sem se spraševala,a res moramo pri vsaki stvari uporabljati  tujke. Ta taxi naj bi bil na voljo,da pelje veselo mladino po žuru domov.Razmišljala sem,da pravzaprav Slovenci pljuvamo v lastno skledo,ker za vsako stvar najdemo tuje ime,izraz...Kaj želimo dokazati s tem? Da smo bolj pomembni,opazni,prepoznavni? Meni je vse skupaj bedno.Slovenski jezik je naš jezik in jaz sem ponosna nanj,pa naj kdo ne šteje sem zraven slovenske politike. To je popolnoma druga zgodba in trenutno o njej nimam lepega mnenja. No,Zara si ob mojem godrnjanju ne pusti motiti in pridno nadaljuje z kdo ve katero kitico spanja. Moje jutro se nadaljuje z obiskom trgovine,nato pokopališča,  kjer moji zlati mami prižgem svečo.Ja,četrto leto že mineva odkar je odšla,jaz pa jo še vedno zelo pogrešam. Mislim,da mamine smrti ni nikoli moč popolnoma preboleti. Mama,z mano si v srcu vsak sleherni dan!
No,končno se spravim za štedilnik.Zara še vedno drema na kavču in ko jo pokličem,da greva lulat,se niti premakne ne. Besedo lulat sovraži,najbolj pa takrat,ko zunaj dežuje in si niti pomotoma ne želi zmočiti tačk. Z besednim vabilom ne dosežem nič,zato jo nesem po stopnicah na dvorišče. Na tleh si najprej pretegne prednje tačke,nato zadnje,nazadnje še široookooo zazeha,me zaspano pogleda in si misli: "A res moram lulat?"Na brzino opravi in že je na pol stopnic,potem pa ležat na balkon.Tam ima vse pod kontrolo,nič ji ne uide,je kot stare vaške babe.
Prijeten popoldan v naravi.Opazim veverico,ki veselo skakalja po leseni ograji,na sredi travnika pa še zajca dolgouhca.Gledam jaz njega in gleda on mene,nasmeh mi prekrije obraz. Vesela sem,da teh živalic ni strah in to je zame darilo dneva,da jih lahko čimveč časa opazujem. Marsikdo bi dal vse za tak prizor,marsikomu pa to ne pomeni popolnoma nič. Kdor se ne veseli takih drobnih stvari,je lahko samo nesrečen. Taki trenutki sestavljajo življenje. No,pa ne sodimo,da nam ne bo sojeno.To je rek moje drage učiteljice Ann in se ga trudim po najboljših močeh spoštovati.
Večer je in čas je za zalivanje vrta. "O,ti bramorji,živce mi rahljate. A je moja solata res tako dobra?" Pravijo,da ko seješ moraš sejati pol zase in pol za živali.To sem popolnoma upoštevala,vendar se je tudi v podzemlje bramorjev očitno zalezel tajkunizem. "Dragi moji tajkunčki,jaz se ne dam!" Bom pa v nedogled sadila in sadila....
Prekrasna zvezdnata noč je. Narava se je odela v tišino,k počitku. Le ježek se kot hruška kotali po našem bregu ob hiši. Hop,je že na cesti in hiti bog ve kam. Zare to tudi slučajno ne zanima,ker že dobro uro potuje v njenih pasjih sanjah. Lahko noč Zara!

.