torek, 14. avgust 2012

IN MEMORIAM JOZEF ČERNY

"Ni smrt tisto kar nas loči
  in življenje ni,kar druži nas,
  so vezi močnejše,ob njih so
  brez pomena razdalje,
  kraj in čas." (M.Kačič)

  Dragi naš Jožko!
 
 Občudujem te,ker si znal živeti,ker si znal uživati življenje in ga zajemati s polno žlico.Verjamem,da,bi se ob ponovnem rojstvu odločil živeti enako.Si človek z veliko začetnico!Ni naključje,da odhajaš ravno danes na predvečer Marijinega vnebovzetja.Le veliki ljudje odhajajo na tako poseben dan!
In tako veliki ljudje živijo dalje in večno v naših srcih! Čauko!
                                                                                                Mirjana,Sašo in Saša

torek, 29. maj 2012

Petelinji boj

Zgodaj pomladi sem soseda Julija prosila,če bi pod našim oknom na njegovem vrtu zopet domovale njegove kokoške in petelin.Par let jih je imel pred svojo hišo,ker mu jih je lisička dvakrat odnesla.Grozno sem pogrešala kikirikanje in kokodakanje,saj me je to spominjalo na otroštvo,ki sem ga preživljala pri moji noni in noniju.Zmeraj,ko je kura odkokodakala,sem odhitela v kurnik po jajce.Kljub temu,da me je petelin vedno napadel,sem vztrajala in hodila po ta jajca, jih še topla ponosno odnašala k noni v hišo in vedno upala,da se bo iz njega izvalil rumen piščanček.
Pred nekaj tedni,ko sem zjutraj vstala in si še napol v snu pripravljala zajtrk,sem zaslišala kikirikanje.V prepričanju,da še sanjam,sem pohitela na balkon in uzrla petelina,snežno bele barve,z velikim živo rdečim grebenom na glavi.Pravi lepotec,obdan z lepim številom kokošk.
Ob tem pogledu na to pisano druščino,so se mi usta razlezla do ušes in srce mi je zaigralo.Bila sem kot otrok,ki sedi na božičkovih kolenih.Vsak dan uživam ob vsem tem kokodakanju in kikirikanju in ko jih z balkona opazujem,se pošteno nasmejim  temu patriarrhalnem režimu.Petelin poln ega koraka po vrtu koračnico in budno opazuje svoj harem.Ko mu kaj ni prav začne nekaj na pol ko-ko-ki-ri-ki razburjati in kokoške se hitro zberejo okrog njega.Včasih ga seveda ne ubogajo takoj in takrat je huje.Takrat frči perje,njegov greben je še večji in kokodajsanje še glasnejše.Skratka,zame je to resničnostni show,ki prekaša vsako kmetijo.
Danes,ko se sedela na balkonu,sem hitro opazila,da našega lepotca ni na vrtu.Kure so se mirno pasle,o njemu ne duha ne sluha.Kar naenkrat,kot strela z jasnega,prifrči po stopnicah izza manjše zidanice,tako jezen,tako razkurjen,kot,da ima v riti sršene.Od vse te jeze je iz sebe spuščal neopisljive zvoke.Resno sem pomislila,da ga je nekaj pičilo.Sekundo za tem zaslišim:"Prkljta mona hudičua,a ti buoš meneee,aaaa!!!Poj seeeeem d ti s palco pukažm tu kjrga buoš ti skaku,mona usjkna!!!!!"
Takoj mi je bilo jasno kaj se dogaja.Julij je ves skuštran tekal s palico za petelinom,le ta se mu je skril za živo mejo,ampak še vedno razjarjeno kikirikal proti Juliju.
"Aaaaa šeee n misliš utihnt,mona prsmojena,aaaaaaaa!Poj sem,ču upš,dijoporko t zpičm palco tu rt! Buoš vidu kej puomjni,č grizš ruokou(roko) k te fuotra;prkljt hudič rdejči!"
Julij je še naprej drezal s palico v živo mejo proti razkačenemu petelinu in samo molila sem,da bo petelin pametnejši in ga ne bo spet skušal napasti.Na srečo se mu je izmuznil izza žive meje in s svetlobno hitrostjo odfrčal proti zidanici na vrh stopnic.Julij je še vrgel palico proti njemu,ki ga na srečo ni dosegla.V posmeh,je na široko zakikirikal.
"Ti kar kikiriki puobč,buoš vidu,u drugo pridm s kolm! Graužaa!"
Zame ni bilo boljše komedije,kot ta danes,ki je potekala v živo.Obožujem take pristne igre,kjer igra žival glavno vlogo in je na koncu tudi glavni junak.Z Julijem sta imela le  nekaj skupnega-napihnjen ego do neba.
Kljub temu imam oba rada.Petelina,ki mi lepša dneve s kikirikanjem in Julija,ki je uslišal mojo željo.A ja,pa na kokoške ne smem pozabiti,hvala za čudovito kokodakanje in vaša jajčka.

sreda, 16. maj 2012

Babja seansa

Po daljšem premoru se grem spet bloganje.Med tem časom se pač ni dogajalo kaj tako pomembnega,kar bi želela pisno nakladati.Čedalje bolj se držim nasveta moje učiteljice Marianne,ki pravi,da je veliko bolje poslušati kot govoriti.To pomaga,da ohranjamo notranji mir.Poslušamo,premislimo,ustvarimo mnenje in iz tega potegnemo nauk.Vedno bolj se zavedam,da sleherni človek,ki mi pride naproti, nosi neko sporočilo.No,kakorkoli,čedalje bolj se prepuščam toku življenja in ne poskušam več riniti z glavo skozi zid,kot je bilo nekoč v moji navadi.To mi je vedno vzelo ogromno energije,zadeva pa se je nemalo krat rešila tako rekoč sama.Spontano je najboljše.Tako kot v petek,ko smo se kar mimogrede zbrale "babe".Pet nas je bilo.Ja,kot v predstavi "pet žensk.com".Pet različnih mnenj,pet različnih življenj,ogromno izkušenj in preizkušenj.V štirih urah smo obdelale veliko tem,pojedle tri velike pice in popile nekaj miš-mašov.No,pa saj "nismo nubenmu nč slabga tjle". Glavna tema je bila obhajilo,ker je to ta moment najbolj žgoča tema v Bovcu.Tatjana je bila ful nervozna,ker ostalim mamam na sestanku ni mogla dopovedat,da njej sploh ni mar s kakšnimi rožami bo cerkev okrancljana,ker ona itak pozna samo nageljne in vrtnice.One so pa kar še silile vanjo in ji težile in težile.Pa jim je Tatjana predlagala,da bi nabrale Ivanjščice.Ustrezajo dogodku-so bele in "ndužne".Pa so babe skočile,češ,da to pa ne,ker to ni dovolj fino in nobel za cerkev.Očitno jih recesija ne moti,ker bi dale tudi zadnji euro za lišp in kič,s katerim se bodo ponašale na slikah in posnetkih,obvezno vse dane na facebook.Ob tem sem se lahko edino nasmejala,ker komentarja,razen,da mi "dou visi",nisem imela.Ne da se mi,res ne.Ne obsojam in niti mnenja nimam o takih zadevah.Je pa vsekakor ta zadeva primerna za smeh in rumeni tisk.Ja,"Buška lejdi",s sedežom v Iskri.To temo je presekala Milenka z dogodki z njene poroke.Trebuh me je bolel od smeha ob njenem dramatiziranju kako je morala stlačiti nogo oteklo kot polpet v fine bele čeveljčke.Skratku,bilo je fanj in super.Naše blebetanje in krohot se je slišal verjetno daleč naokrog,tako,da je celo sosedovo Uhljo pritegnilo,da nas je prišla pogledat."A boš mleko?"sem jo vprašala."Mjaaaaav"je bil njen pritrdilen odgovor.Popila je tisti deci mleka,se obregnila ob naše noge,kot bi se hotela zahvaliti in se molče odpravila po klancu.Pametna živalca.Brez komentarjev.No,skratka,na koncu vseh debat smo ugotovile,da sveta ne bomo rešile.Gremo pa v nedeljo k obhajilu.Sončna očala s sabo,da od kiča ne oslepimo,pa čepke v ušesa,da ne bomo poslušali "Lej,lej kajšna je pa tejsta!Ti,kjr je pa tejst u prvi kluopi?"
Jaz se pa že danes vprašam:"Kje v vsem tem so pa otroci?"Brez njih namreč ne bi bilo obhajila in kič v cerkvi bi sameval..
Vsekakor bom uživala in od tega odnesla še kakšen nauk.Iz vsake še tako slabe stvari se vedno izcimi tudi nekaj dobrega.

torek, 10. april 2012

Trkljanje jajc

Ob velikonočnih praznikih me spomin vedno ponese nazaj v tista otroška leta.Moram reči,da moje otroštvo ne slovi po lumparijah,čeprav sem kar nekaj krat razmišljala kako bi kaj ušpičila.A so moje "lumparije" večinoma ostale le v moji glavi. Ta prigoda,ki se je pa čisto spontano realizirala,mi je ostala zelo živo v spominu in ko jo v mislih podoživljam,se mi usta razširijo do ušes.
Bilo je pred dobrimi tridesetimi leti,ko smo mularija počasi stopali proti puberteti in se hkrati veselili velikonočnih praznikov predvsem zaradi pirhov,saj praznika nismo posebej praznovali,ker smo živeli v socialističnih in komunističnih časih.Mama me je poslala k noni po domača jajca,ki jih je imela vedno dovolj,saj so ji njene kure dobro nesle.Napolnila mi je škatlo za jajca  in odšla sem proti domu.Na poti se mi je pridružila Irena in se ponudila,da me bo spremljala do "Rabljka".To je gozd s pravim imenom Raveljnik in pot čezenj mi je bila zaradi bujne otroške domišljije nemalo krat strašljiva.Veje,drevesa in razni šumi so bili zame prave pošasti.
Ob vhodu v ta gozd je bil na levi strani kar strm breg,ki ga že leta niso kosili in je bil poraščen s suho travo,ki je ob začetku pomladi odlična za drsanje s kosom kartona ali polivinila.Ker takrat nisva imeli ne enega,ne drugega,sva slekli šumeči bundi,se usedli nanje in že sva švignili po bregu navzdol.Enkrat,dvakrat,dvajsetkrat.Nakar meni šine v glavo,da bi lahko trkljali jajca.Irena je šla ob vznožje in jih lovila,jaz pa sem jih na vrhu potrkljavala proti njej.Nekaj časa so jajca cela prihajala k Ireni,potem pa sem zadevo popestila in ji začela pošiljati enega za drugim.Kaj kmalu je prišlo do karambolov in polovico jajc je ostalo razbitih v tisti suhi travi.Naju pa je od režanja bolel trebuh.Doma sem se mami zlagala,da noni ta teden kure slabo nesejo in mi je lahko dala le pet jajc.Malo čudno me je pogledala,a na srečo me ni več zasliševala.Z Ireno sva to še večkrat ponovili,ne glede,da je bila velika noč že zdavnaj mimo in vedno sva se nasmejali do solz.
Pred nekaj leti sem brala,da v neki vasi v Prekmurju na velikonočni ponedeljek tekmujejo v trkljanju pirhov,zmagovalec je tisti,ki mu ostane pirh cel.Prekmurci so pametni,ker trkljajo pirhe,medve sva bili pa presneto korajžni,da sva se lotili surovih jajc.No,pa naj imajo Prekmurci "trkljanje pirhov",Wednčni pa "adrenalinsko trkljanje jajc".

petek, 9. marec 2012

strahovi

Gotovo je strah prisoten v vsakem od nas.Seveda je do neke mere normalno,da nas je česa strah,ker je to v nas.Če nas ničesar ne bi bilo strah,bi svet živel v malem kaosu.Ljudje bi hodili vsepovprek,po strehah,po sredi ceste,vozili 200 km/h itd.Problem nastane,ko ta strah preide na višjo stopnjo realnega in nas le-ta ovira v vsakdanjem življenju.Vsi imamo sanje,vendar nas je strah narediti korak naprej,da bi te sanje tudi realizirali.Naš ego nam vztrajno najeda,da to ni dobro,da je nevarno in nemogoče.Čim se v srcu odločimo,da bomo stopili korak bliže našim sanjam,nam ta nadutež hitro začne soliti pamet.
To je podobno zgodbi o treh žabah.Odločile so se,da bodo skočile v mlako.In katera od njih je skočila?Nobena.Njihove odločitve so ostale zgolj v glavah.
Prevečkrat le tuhtamo,premlevamo in oklevamo.S tem dajemo strahovom moč in veličino.Zavedati se moramo,da so nerealni,da jih ustvarjamo sami.
Čim smo odločeni,da si želimo plavati,skočimo v vodo.Če se odločimo uresničiti svoje sanje,nemudoma stopimo na pot,ki vodi do njih.Storimo vse,da bomo srečni,da bomo živeli svoje sanje.Zaupajmo sebi,vse je v nas,le spomniti se moramo.

sreda, 7. marec 2012

Kar iščeš,to privlačiš

Včeraj sem prvič nabrala pomladanski regrat.Ob tej dolgotrajni suši,je že pravi čudež,da je sploh pokukal na plano.No,nabrala sem ga ravno dovolj za kosilo,zraven pa še trobentice,ki sem jih nesla na mamin grob.Ona je oboževala rože in niti decembra njena vaza ni bila nikoli prazna.Ravno,ko sem bila pri njenem grobu,mi je zazvonil telefon.Na drugi strani me ženska vpraša,če se spomnim ene Anite izpred 23 let.Bila sem prijetno in globoko presenečena,ker sem jo jaz vsa ta leta iskala in razmišljala o njej.Pred tednom dni sem si obljubila,da jo moram na vsak način najti.In beseda je meso postala!Anita me je iskala že dobrih pet let,intenzivno pa en mesec.Pred davnimi leti sva skupaj obiskovale tečaj za tajnice v Ljubljani.Že prvi dan sva se našle in razumele,kot,da se že od nekdaj poznava.Imele sva enake poglede na svet,enako mišljenje o bilo čem,skratka bile sva duši dvojčici.Anita je bila posvojenka,mama jo je pustila kar v ambulanti,nato jo je posvojila tamkajšnja medicinska sestra.
Opravili sva tečaj in potem je večkrat prišla k meni na obisk.Zanosila je,rodila fantka in bila mama samohranilka.Takrat sem občudovala njen pogum.Potem sem se jaz odselila iz Ljubljane in stiki med nama so počasi bledeli.Vedno pa sva imele ena drugo v mislih.V včerajšnjem pogovoru sva odkrile,da še vedno enako misliva in imava tudi enak način življenja.Radi imava živali,naravo,obožujeva mir in samoto,ter sovraživa opravljanje in nevoščljivost.Ja,spremlja naju podobna življenjska usoda in izkušnje.Sedaj je srečna,ima dobrega partnerja,še enega sina in živi v mali hiški v majhni Dolenjski vasici.
Včeraj sva si res polepšali že tako lep dan.Ugotovili sva,da je bila med nama vsa ta leta izredno močna prijateljska vez.Najine misli,ki sva jih pošiljale v vesolje so bile na enaki frekvenci in vesolje je poskrbelo za odgovor.Obe sva se strinjali,da nikoli v teh letih nisva niti malo podvomile o tem,ali se bova našli. Zame je to še en dokaz,da zakon privlačnosti res deluje.

ponedeljek, 27. februar 2012

Nekomu sem vzela sanje

Po teoriji o zakonu privlačnosti naj bi vsak človek živel svoje sanje.Seveda to ne pomeni,da sediš na kavču in čakaš,da ti vse pade z neba.Niti,da moraš z glavo skozi zid.Potrebno je nekaj delovanja in pozornosti na določene smerokaze,ki jih vsakodnevno prejemamo.Glavno pri tem je,da poslušamo sebe,da smo v stiku s sabo,s svojim notranjim glasom.Nikar ne poslušajmo ega,ker nam bo le-ta vztrajno čvekal in kričal,naj izberemo drugo smer.Vse bo storil,da le ostane živ.
Skratka,če hočemo živeti sanje,moramo te sanje tudi imeti.Vsak jih ima.Nekateri že od rosnih let,drugi jih tkejo sproti.
Kaj pa,če jih nekomu vzameš?
Danes sem sanjala fanta s katerim sem hodila preden sem spoznala mojega moža.Bil je prijeten fant,dober po srcu in zelo me je imel rad,mogoče preveč,kar me je takrat tudi motilo.Mogoče mu zaradi tega nisem vračala prave ljubezni,ki jo je pričakoval od mene.Že na začetku,z moje strani ni preskočila nobena iskrica,nisem  čutila tistega razbijanja srca,niti metuljev v trebuhu.Skratka,bila sva skupaj nekaj mesecev,dokler nisem spoznala mojega moža in ob njem začutila vse te prijetne občutke.Še več,takoj sem začutila v sebi,da sem z njim pripravljena preživeti vse življenje.
Končala sem zvezo s prejšnjim fantom in ta mi je takrat zatrdil,da sem mu uničila življenje.Imela sem 16 let,bila sem noro zaljubljena in me ta njegova izjava ni preveč prizadela.Jaz sem našla svoje sanje.Kaj pa on?Po moji poroki se je preselil v rodni kraj.Nisem veliko slišala o njem,a nekaj znancev ga je srečalo in vsem je še vedno zatrjeval,da sem mu uničila življenje.Danes mi je v sanjah zatrdil isto,le,da tokrat z nasmehom na ustih in neko milino v očeh.Upam,da je to znamenje odpuščanja.Naj odpusti moji še zeleni pameti in nori mladosti.In naj ve,da sem ga imela rada,na svoj način.Danes sem mu iz srca hvaležna za to najino izkušnjo.Zaradi njega sem spoznala pravo ljubezen in še danes živim svoje sanje.
Hvala mu in srčno upam,da tudi on živi svoje sanje!

ponedeljek, 20. februar 2012

Naši učitelji

Vsak od nas ima v življenju učitelje.Pri tem ne mislim le na učitelje v šolah in fakultetah,ampak čisto na vse ljudi,ki vstopajo v naša življenja.Vsak od njih nam prinaša neko sporočilo,mogoče nek nauk,ki ga tisti trenutek potrebujemo.V življenju je potrebno le malo pozornosti in že lahko takoj ugotovimo,da se vse dogaja z nekim namenom,oziroma,da se dogodki čudežno sestavljajo.Vsak dan je potrebna le trohica pozornosti.Meni se to redno dogaja.Recimo,da sem včeraj iskala odgovor na neko vprašanje,ki se mi je porodilo v glavi.Naslednji dan odprem tv in natanko na tistem kanalu govorijo o tej zadevi,ki me je zanimala.Ali pa grem v trgovino in srečam znanca,ki začne govoriti natanko o tej zadevi.Potem v trgovini uzrem časopis in med naslovi uzrem ravno temo na to zadevo.Tega je ogromno in kdor je samo malo pozoren lahko opazi te male "čudeže".V življenju se premalokrat postavimo v vlogo opazovalca sebe in drugih.
Če bi malo opazovali naše trenutne občutke,bi kaj hitro odkrili,da prav ta naša občutenja privabijo prav take ljudi v našo bližino.Logično,kar oddajaš,to sprejemaš.Odlični učitelji v tem primeru so otroci in živali.Otrok nemirne mame bo nenehno razdražljiv.Pes,ki ima živčnega lastnika bo popadljiv.
Za vse kar se nam v življenju dogaja in za vse kar privlačimo,smo odgovorni mi sami.Kar mislimo,to privlačimo.Tudi zoprne šefe v službah,ki nam kvarijo ure,dneve in življenje.Mi pa igramo žrtve.Vztrajamo v coni udobja,da le imamo službo in še naprej trpimo in jih krivimo,da nam uničujejo življenje.Kdo je v resnici kriv za naše stanje? Mi sami,ker to dopuščamo!Samo mi smo odgovorni za vse kar se nam dogaja.Zunanjih krivcev ni!Težko je sprejeti tako dejstvo,ker je lažje začeti pri drugin in ne pri sebi.
Nekoč sem imela šefa,ki ni mogel razumeti ,da mi več pomeni moj otrok kot pa  služba.Moja hči je ležala v bolnici s hudo poopeativno bolnišnično okužbo.Šefu sem to razložila in mu povedala,da me nekaj dni ne bo v službo.On pa me je postavil pred dejstvo: Ali služba,ali otrok.Seveda,je bil moj odgovor kratek in jedrnat:Otrok!V istem trenutku je sledila ustna odpoved katero je še vedno socialistični šef poslušal z odprtimi usti.Zame je bila zadeva zaključena tisti trenutek.Še danes sem mu hvaležna za njegovo ravnanje.Hčerka je v moji prisotnosti hitreje okrevala,jaz pa sem se vpisala v šolo in maturirala.
Pomembno je zavedanje,da smo mi kreatorji svojega življenja.In mi edini smo odgovorni za vse kar se nam dogaja v življenju.Torej,živimo svoje sanje!!!!!!

sobota, 18. februar 2012

zakon privlačnosti

Na  temo o zakonu privlačnosti se kreše mnogo mnenj,ravno tako na popularno knjigo Skrivnost.Glavni nauk obeh knjig je ta,da kar misliš,to privlačiš.Zakon privlačnosti je fizikalni zakon,ker deluje na energiji,ki jo imajo naše misli.Misel je energija,ki ima veliko moč,ki se je včasih niti ne zavedamo.Skratka,kar mislimo,to privlačimo.Se pravi smo nekakšen ooddajnik,vesolje pa sprejemnik.Kar sprejemnik sprejme,to pošlje nazaj.Meni se zdi to precej logično in sliši se precej enostavno.Ko sem to poskusila v praksi,sem takoj videla,da temu ni tako.Najprej se je treba disciplinirati in negativne misli zavestno spreminjati v pozitivne.Zanimivo je to,kako lažje nam je ljudem razmišljati negativno.To lahko počnemo brez truda in discipline,kot,da bi bilo to že od nekdaj v nas.Pa ni!To je le zapuščina naših staršev,učiteljev in okolice.Nekoč smo bili spontani in neobremenjeni in je bilo to v nas.Še danes je,le spomniti se moramo tega.Duhovni mojstri vedno pravijo:"Ne iščite bistva izven sebe,ker je bistvo v vas!"
Tega se najbolj zavedam,ko meditiram,ali pa ko opazujem otroke.Oni so krasni učitelji,nam,ki smo pozabili na bistvo življenja.Pustimo jim,da za vedno ostanejo taki.
Zakon privlačnosti sem prvič preizkusila leta 2006,ko sem se bližala maturi.Na vsak način sem hotela zaključiti zadnji letnik z odličnim uspehom,ker bi potem opravila samo zagovor seminarske naloge brez maturitetnih predmetov.S tem bi mi bilo prihranjenega ogromno učenja.Vse je šlo po načrtu,le pri angleškem jeziku je padla štirica.A to me ni odvrnilo od prvotnega plana,zato sem se s profesorico dogovorila za višanje ocene.Na voljo sem imela teden dni in dve debeli skripti angleščine. Težko je opisati prepričanje,ki se je porodilo v meni.
Ker je bil to ustni izpit,sem si zaželela le enega vprašanja:"Povejte mi kaj o sebi!"
Moja želja je bila jasno izražena in niti za droben hipec nisem podvomila o njeni uresničitvi.Za zakon privlačnosti je zelo pomembno,da mislimo na to kaj želimo in ne na to,kaj nočemo.Naslednji moj korak je bil ta,da sem pričela z vizualizacijo.Natanko sem lahko videla,kako sva s profesorico v zbornici,kje sediva,celo ravnateljico sem videla v kotu zbornice kako fotokopira.Slišala sem celo vprašanje profesorice:"Povejte mi kaj o sebi!"Nadalje sem slišala svoje pripovedovanje,ki pelje k odlični oceni.V vse to nisem niti za hip podvomila.Niti dva dni pred izpitom,ko sta me moj mož in hči vprašala,če se kaj učim.Povedala sem jima za moje prepričanje in oba sta mi zatrdila,da naj se kar sprijaznim z opravljanjem mature.
Nič in nobeden  ni mogel uničiti mojega prepričanja.Na izpit sem prišla nekoliko prej.Ravnateljica me je povabila v zbornico,ker so bile vse učilnice zasedene.Stola je postavila natanko tako,kot sem jih jaz vizualizirala.Ćez nekaj minut je vstopila profesorica ,me prijazno pozdravila in rekla:"Povejte mi kaj o sebi!"
Življenjepis,ki sem ga ves teden v mislih pilila in dopolnjevala mi je prinesel odlično oceno.
Vse je v nas,kajne? Le spomniti se moramo.In nikar verjeti egu,ego nismo mi!

četrtek, 16. februar 2012

Umetna sreča

Lep,a vetroven dan je bil danes.Moja učiteljica Marriane mi vedno svetuje,da naj se vetra izogibam,češ,da ohladi vse notranje organe in to po Kitajski fiozofiji ni dobro za či (življenjska energija).Sem si pa vzela čas in na toplem prebirala nekatere bloge.Mnogi od njih so delovali name zelo pozitivno in poučno.Nekateri pa so s svojo vsebino izrazito izstopali,tako,da sem bila na trenutke zmedena,ker sem kar naenkrat prebirala celotno,v detajle podrobno napisano življenjsko zgodbo.Ob tem branju se mi je porajalo nekaj misli in vprašanj.Kaj želi doseči človek z vlogo žrtve in dokazovanja drugim? Hkrati pa trdi,da je srečen in duhovno precej razgledan?
To v nobeni filozofiji ne paše skupaj.Ali si srečen,ali pa nesrečen.Začeti je treba pri sebi in to je najtežje.Vem po sebi.Nekoč sem se tudi jaz trudila biti pridna punčka in nekoč sem bila tudi jaz v vlogi žrtve.Moja duševna hrana takrat so bile pohvale in priznanja drugih ljudi.Napaka! Živela sem življenja drugih,moje pa je teklo mimo mene.Dokazovanje drugim me je izčrpalo in dotaknila sem se dna.
Čakalo me je trdo delo-delo na sebi.Začeti sem se morala dokazovati sama sebi.Da zmorem.Predvsem pa da se začnem sprejemati takšno kakršna sem in se končno začnem imeti rada.
Počasi,a vztrajno sem se prebijala na površje.Danes sem drug človek,a pot je še dolga.
Ljudje,ki me imajo tudi danes radi,me imajo zato,ker sem,kar sem. Tisti,ki so me imeli radi zato,ker sem bila pridna punčka,vzorna mama in žena,tisti so odšli iz mojega življenja.In prav je tako.
Vsi imamo svoje zgodbe,ki jih delimo z najbližnjimi.
Iz mojih izkušenj svetujem,da tiste najbolj boleče in najbolj intimne odlomke iz naših življenj podelimo le s svojim psihoterapevtom,ker bo le on vedel kaj s tem početi.Kaj naj bi širša javnost počela s tem?
Nobenemu nimam niti pravice do potankosti razlagati kakšna je bila moja daljna preteklost,na katero niti vplivati ne morem več.Marianne pravi,da je to Iluzija.In za prihodnost velja enako.Vse kar je pomembno,se dogaja zdaj! To je edina resnica.
Koga pa briga kdo me kdaj ni maral in kdo me je zmerjal v preteklosti?Krivico bi delala tem,ki so me zmerjali,ki me niso marali in ki so me tepli,če bi njih krivila,da sem bila nesrečna.Ne,kriva sem bila jaz,ker sem jim to dopuščala.Danes tega ne dopuščam več in sem srečna.Človek mora najprej spremeniti odnos do sebe in šele potem bodo drugi spremenili odnos do njega.
Nič ni samo slabo in nič ni samo dobro,ampak samo JE!
Če meni kdaj življenje ponudi limone,si pač naredim limonado z veliko cukra! 

ponedeljek, 13. februar 2012

slovenski stand up komiki

Pravkar sem nekaj časa po tv gledala naše mojstre,kao stand up komike,vendar sem hitro premaknila na kanal Tv Golica,ki predvaja govejo muziko.Ja, potrebovala sem hiter preobrat na pozitivo,ker so mi ti kvazi komiki kaj hitro znižali raven hormona sreče.Dobila sem še eno potrditev,da Slovenceljni in humor nikakor ne gresta skupaj.Kdo bi se pa lahko smejal komičarki,ki je 20 minut govorila o depresiji? O navajanju statistike in simptomov.Polna dvorana je nemo zrla vanjo in na obrazih ni bilo zaznati niti rahlega nasmeška.Da,tako blazno smešna je bila.Njen humorni učinek je dosegel to,da so se ljudje v dvorani in pred ekrani začeli resno sramovati sami sebe,ker trpijo za to boleznijo.In teh,v današnjih časih ni malo.Sama sem to doživljala pred leti in lahko zatrdim,da je vse prej kot humorna.
Pot iz nje je dolga,boleča in trnova.Nikakor ne spada na nek repertoar "komika",ki je to postal zato,ker je to zadnji krik mode v ZDA.Američanom še ne bi zamerila,ker so znani po nizkem IQ,kar dokazujejo njihovi razno razni Springer showi.Svet izgublja vrednote in očitno tudi smisel za humor.
Dvanajst let živim s Crohnovo boleznijo in danes mi ne bi bilo popolnoma nič smešno,če bi komičarka navajala statistike in simptome za to bolezen moderne dobe.Sedeti na wc školjki po večkrat na dan in več dni zapored z bolečinami v trebuhu,je daleč od humoreske.
No,nisem humorist,sem pa optimist in s to boleznijo poskušam čimlepše živeti.

torek, 24. januar 2012

Jelenčki so zapeli

Odkar sem na televiziji odkrila kuharski program z Nizozemskim kuharskim mojstrom Rudolfom,za razliko od prej mnogo več časa prebijem za štedilnikom.Možakar ti zna že z njegovimi komentarji narediti tako blazen apetit,da včasih jem tudi pozno ponoči.V soboto sem se odločila speči pecivo po njegovem receptu in se moram pohvaliti,da mi je uspelo sto na uro.Le pri degustaciji se mi je fejst zalomilo,ker se je le-ta končala šele pri polovici pekača.
V upanju,da bo prebava uspešnejša,sem se odpravila z Zaro na sprehod.Na vsakih nekaj metrov je bila zgaga hujša in želodec glasnejši.Doma sem kar padla na kavč in se zvila v klobčič.Saška je bila na srečo v svoji sobi in sem bila vesela,da me ni videla,saj me je že ob moji "degustaciji"opozarjala,da se to ne bo dobro izteklo.
"Kajšna mona sm",sem sama sebe oštevala in potiho ječala od bolečin.Ni dolgo trajalo,ko me je kar odneslo do straniščne školjke."Jelenčki so zapeli",je nekoč rekel nek simpatičen fant v diskoteki,ko ga je dekle vprašalo,kaj je toliko časa počel v WC-ju.
No,popoldan je potekal v tem zaporedju:kavč,školjka,kavč....
Saška me začuda ni nič oštela,ker je videla,da bi s tem sprožila samo še en jelenčkov refren.Je pa bila pametnejša od mene in se je po sedmih urah petja vdala in začela pripravljati stvari(predvsem vrečke) za pot na Tolminsko urgenco.
"Ma kjra mona sm",sem še edino lahko izdavila,več mi ni zneslo,ker sem se dejansko počutila kot ožeta vileda.Ovinke do Kobarida sem kar dobro prenesla,malo pred Tolminom pa spet en refren.
Kljub temu,da sem zdravniku povedala kaj sem ušpičila,sem se mu blazno smilila,najbolj pa se je zasekiral,da sem mogla še na tako dolgo pot in ob taki pozni uri.To mi je bilo zelo smešno,ker to res ni neka razdalja,ura pa je bila komaj deset zvečer.Potem,ko sem dobila injekcijo proti krčem in infuzijo,sem bila vesela,da sem naletela na tako prijaznega in sočutnega zdravnika.Na trenutke sem v njem videla dedka,ki ga resnično skrbi za vnukinjo in jo ne obsoja za tisto kar je ušpičila.Ne vem,kaj je bolj pomagalo,injekcija ali njegovo sočutje,ampak mojemu želodcu je odleglo,v srcu pa sem čutila toplino do tega starega gospoda doktorja.
V vsaki še tako slabi stvari poskušam vedno najti nekaj dobrega in tokrat je bil ta sočutni gospod,ki mu je bilo res mar zame.Nekoč,v socialističnih časih so nas v šoli učili,da moramo poslušati in spoštovati starejše ljudi.Danes vem zakaj. So pravi zaklad življenjskih izkušenj in vrednot.